Jose Emilio Pacheco: Načelo užitka

+ + + +

Deziluzija, fantastika

Šest novel mehiškega pripovednika in pesnika, ki sestavljajo zbirko, govori o fantastičnih preobratih ali pa o izgubljenih iluzijah. Zaradi pogostega pojavljanja uniformiranih možakov in obupanih nekdanjih levičarjev se nam zdi, da je zbirka tudi nekoliko angažirana; fantu iz prve novele se recimo naenkrat dvakratno podre svet, najprej ker se ljubezen njegovega življenja poljublja z očetovim šoferjem, ob tem uvidi, da rokoborca, ki v ringu poosebljata dobro in zlo, skupaj pijeta in se objemata, da je vse zrežirano. Ali pa vznikne v parku mehiške prestolnice pojava v starinski uniformi, zaudarjajoča po zatohlem, in ugrabi fanta. Ali pa ladja, ki odpelje begunce iz Havane zaradi nemirov v začetku XX. stoletja, prispe pred veracruško pristanišče v XXI. stoletju. Ali pa po pogrebu pripovedovalec ugotovi, da njihov sošolec ni nikoli obstajal, ni ga v dokumentih, in se nam potem zaradi nekaterih slovničnih napak njegovih sogovorcev zdi, da je morda v istem stanju kot protagonist Šestega čuta, da mu iskanje identitete preminulega govori predvsem o njegovem vmesnem statusu.

Svet ni tisto, kar se zdi, v njem so nerazumljivi in nerazložljivi odkloni od običajnega. Pachecove novele so bile napisane v začetku sedemdesetih let in kažejo, da je bila srednjeameriška literatura korak pred evropsko, saj je gradila na odprtosti branja. Zgodbe so nalašč labirinti za bralca, poigravajo se z dvoumnostjo, pogosto imamo možnosti popolnoma različnih in izključujočih se interpretacij. Pri takšni odprtosti pa Pacheco kar najbolj obvladuje in nadzoruje vse pomene, to niso generatorji branj, temveč kontrolirano enigmatične konstrukcije z več podobami, ki se menjajo glede na zorni kot. Vse še poudarja prisvojeni žanr, ki se pretvarja, da ni literatura, kar nekaj novel se skriva za izpovednimi žanri. Pripovedni izgovori v tej zbirki so spoved, adolescentski dnevnik, preiskovalčevo poročilo o izginotju, enkrat imamo opraviti z zgodbo o zgodbi, takšne stvari. Zdi se, da je Pachecu blizu ideja o prepletenosti in škatlasti vloženosti časov, tako imamo v novelah živo podzemlje, v katerem sobivajo azteške boginje in zgodovinske ostaline, možaki v k und k uniformah, napol žive in napol mrtve prikazni, arheološki relikti. Kar bralcu pade v oči, je pogosto pojavljanje Maksimilijana Habsburškega in omenjanje njegove mehiške avanture, pri tej v vseh pogledih zgrešeni pustolovščini s smrtnim izidom so sodelovali tudi slovenski fantje, meksikajnarji. Ta ''naš'' največji kolonizacijski dosežek, čeprav v tujih uniformah, je bil kar nekajkrat obdelan tudi v domači prozi, pri Ruplu, Jančarju, Pušavcu. Načelo užitka je naratološko premetena in pripovedno okretno spisana zbirka.