Marcel Štefanči, jr.

 |  Mladina 14  |  Kultura  |  Film

Otroci

Vlado Škafar, 2008

za +

Ali smo vredni spominov na svoje otroštvo?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marcel Štefanči, jr.

 |  Mladina 14  |  Kultura  |  Film

za +

Ali smo vredni spominov na svoje otroštvo?

Vladu Škafarju je končno uspelo posneti prvi slovenski iranski film. Kdor namreč ve, kako so iranski obsedeni z življenjem in otroki, kako stremijo k dokumentarnosti in doživetosti, kako jim je dokumentarnost bližja od fikcije in kako prav otročje verjamejo, da je film življenje, in kdor ve, kako je (bil) Škafar obseden z iranskim filmom, lažje razume, zakaj so Otroci iranski film - in zakaj se zdijo Škafarju otroci v svoji dokumentarnosti bolj kompleksni kot v svoji fiktivnosti. Filmi niso veselice, ampak pogrebi - niso hvalnice življenja, ampak epitafi: v filmu se vedno nekdo najprej rodi in na koncu umre. Če naj parafraziram Marka Pavčka: z vsakim filmom nas je manj. Otroci so serija intervjujev in grafitnih meditacij o otroštvu in tem, kako se ga spominjamo. In o vprašanju: ali smo živeli tako, da smo upravičili svoje spomine na otroštvo? Ali smo živeli tako, da smo vredni spominov na svoje otroštvo? Pred nami se tako zvrstijo otroci različnih starosti in različnih slovenskih akcentov: tisti otroci, ki govorijo drug čez drugega, ki še ne vedo, da se bodo nekoč spominjali le še tega, kar se jim zdajle dogaja (tako rekoč v trenutku, ko govorijo), in da nekoč ne bodo več skupaj, pa potem tisti otroci, ki se svojega otroštva že spominjajo, pa tisti otroci, ki imajo že sami otroke, pa tisti otroci, ki so otroke že izgubili, pa tisti otroci, ki so si svoje življenje napisali vnaprej, pa tisti otroci, ki hočejo umreti skupaj, pa tisti otroci, ki jim ni uspelo umreti skupaj, in na koncu tisti otroci, ki bodo morali umreti sami. Bog jih, kot pravijo, ni ljubil - če bi jih, bi umrli mladi. Tisti otroci z začetka filma, ki brezskrbno govorijo o prijateljstvu & lumparijah, fantih & puncah, prvi ljubezni & prvih kocinah, tračih & starših, seksu & smrti, so mali in malo večji otroci, recimo od petega do petnajstega leta starosti - tisti otroci s konca filma, ki ugotovijo, da so svojo smrt zamudili in da bi morali umreti mladi, pa so starci, ki svoje starše, podobno kot Škafar svojo mamo, prvič vidijo mlajše od sebe, ki ne vedo, kaj bi z vso tisto mladostjo, in ki obenem vedo, da bodo lahko nazaj zavrteli le tale film. Ne, film ni življenje - vsi ti otroci si ga ne morejo zavrteti še enkrat. Film pač. Življenje, ki gre v film, je vse, kar jim ostane od življenja. Naj se Škafar še tako trudi, da bi zbil in ublažil premoč filma, na koncu vendarle zmaga film. Vedno. Film je zdaj, na začetku 21. stoletja, že dovolj star in odrasel, da lahko razume otroke, navsezadnje, najboljši slovenski filmi - recimo Kekec, Ne joči, Peter in Dolina miru - so že od nekdaj otroški.
(Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.