Boris Kolar: Iqball hotel

+ + +

Hotel, ki to ni, sredi ničesar

Lani je bil prijetno presenečenje roman Nataše Kramberger Nebesa v robidah z motivom ribe, ki ga prešiva, in se je uvrstil med ožje nominirance za kresnika, letos je to (vsaj) Iqball hotel; druži ju predvsem kozmopolitskost in navezava na mitologijo in zdi se nam, da sta skoraj kozmogonija. Kolarjev roman uvede fragment o prvem človeku na bregu zdaj večinoma izsušene afriške reke in nič čudnega ni, da se na istem mestu po 'milijon letih' s streljanjem dveh nasprotnih vojska med manevri, opremljenih z bratskimi jugoslovanskimi topovi in havbicami, tudi konča. Tisto, kar se kaže kot civilizacija, bo odpihnjeno in zbrisano z obličja zemlje, protagonisti tega romana se dobesedno odvrtinčijo v nebo in padajo potem kot seme. Iqball hotel in štimunga v njem se razmnožujeta s potaknjenci; kamor padejo njegovi kosi, tam zraste njegova filiala.

Roman izzveni kot apologija brezmejnega brezdelja, neskončnega, ničemur zavezanega veseljačenja in nenevrotičnosti. Mediteranec Vito, slutimo, da je nekje iz naše bližine, pride z oslom in sredi ničesar postavi hotel, v katerega sicer nihče ne hodi, razen domačinov. Ti ga tudi postavijo, vedno znova, po razdejanju vetra na začetku deževne dobe, in tam živijo mimo zgodovine in brezbrižni do nje, s svojimi zgodbami, s pivom iz prosa, tak pravi trajnostni razvoj, torej mirovanje; lastnik, njegova zajetna žena domačinka, nemški vojak, ki pripoveduje domačinom nazaj njihove lastne zgodbe, vendar bolj napeto, nekje zraven za protiigro irski pridigar, ki jim je nevoščljiv. Ljudje, iztaknjeni iz časa in menjave, so glavni personal te očarljive proze, ki prepleta lokalno folkloro in ji zraven kaj doda, afriško ustno pripovedno tradicijo, in je potem tudi roman tak, z vloženimi zgodbami, z zgodovino od prve vojne do skoraj naših dni. Predvsem pa stoji hotel v živi naravi, metaforika je pogosto živalska, razna perjad se kopa v pesku, mrčes in druga mrgolazen in laznina so sestavni del tega velikega ležernega plesa - Kolar je biolog in je po Afriki nabiral hrošče. Iqball hotel je spisan avktorialno in včasih je ta vsevedni glas tudi premočan, predvsem tam, kjer je obsodba tistega civilizacijskega drugje poudarjena, še to predvsem zato, ker je siceršnji dopuščajoči, mehki humor, s katerim je vse pregneteno, pogosto prav absurden in drugič topel in krepčilen kot dež.

Konec sveta je tam in takrat, ko ni več mogoče naprej; bogovi padejo na glavo takrat, ko ne pustijo ljudem, da bi jih častili s spontanostjo, petjem, plesom in popivanjem, temveč hočejo žrtve in napredek in uničenje.