J.C.V.D.

za

Matrica.

V devetdesetih so v Cannes vedno privlekli tudi Jean-Clauda Van Damma, ki je potem ob vsaki fotopriložnosti takoj poziral ter mahal z rokami in nogami: opica iz Bruslja, so rekli. In ko so ga videli v filmih, so rekli: bruseljske mišice! Tedaj ni nihče niti slutil, da je Van Damme globoko v sebi postmodernist, da skrivaj ljubi dekonstrukcijo in da skrivaj bere knjige Jeana Baudrillarda. Da skrivaj golta njegove eseje o simulaciji, simulakrih, virtualnosti, hiperrealnosti, šibkih dogodkih in koncu modernosti (in koncu zgodovine, koncu velikih idej, koncu iluzije, koncu realnosti itd.), njegove študije o tem, kako se je razlika med mediji in realnostjo - med notranjostjo in zunanjostjo, med javnim in zasebnim ipd. - prelevila v vrtoglavi, zapeljivi, fascinantni vrtiljak, kako so torej fenomeni, ki so bili še malo prej ločljivi, implodirali in kako so mimo časi, ko je subjekt mislil, da je pametnejši od objekta. Baudrillard, filozofski superstar, je pač ugotovil, da so ekonomija, politika, seksualnost in umetnost dobesedno kolapsnile druga v drugo, tako da je vse postalo ekonomsko, politično, seksualno in umetniško, s čimer se je kakopak izpolnil veliki sen avantgardistov - življenje je postalo umetnost. Na absurden način, se razume. In J.C.V.D. je Van Dammov mali baudrillardski aforizem, njegov mali teater absurda - njegova mala metafikcijska revizija Ionesca. Van Damme igra samega sebe, Van Damma, nekoč velikega zvezdnika, ki ni več tako velik, ki je po malem has-been, ki je obsojen na male video filme, ki je prestar za prezahtevne akcijske prizore (»Hej, star sem 47 let!«), ki izgublja bitko z akcijsko konkurenco, ki je imel težave z mamili, ki je imel bučne zakonske težave, ki mu slava uhaja, ki mu agent ponuja le smeti in ki bi se rad vrnil v studijske filme. Povsem avtobiografsko torej, celo samokritično. Jasno, film se dogaja v Bruslju. In seveda, Van Damme stopi v poštno banko, ki je popolni vrtiljak hiperrealnosti - v banko namreč pride ravno sredi ropa, tako da se znajde med talci. Pomeni, da se zdaj zares znajde v situaciji, v kakršnih se je prej znašel v filmih, v katerih je negativce potem razmetal in zmlel. Pred banko se zbere množica specialcev, reporterjev in fanov, ki pričakujejo, da bo to storil še v realnosti, ali bolje rečeno - od njega pričakujejo dokaz, da je življenje postalo umetnost in da je medijska iluzija realnosti bolj realna od same realnosti. Ko se je Baudrillardu zazdelo, da se je I. zalivska vojna odvrtela le v medijih (TV, računalniki, pametna tehnologija ipd.), je oznanil: »Zalivska vojna se ni zgodila.« In ko Van Damme ždi v banki in ko gre vase, mu po glavi kroži ista dilema: je ta bleda, šibka, anoreksična simulacija mojih filmov - ta bančni rop, ta realni dogodek - sploh dogodek? In končno: me je ta »dogodek« sploh vreden?