Ugrizni in zbeži!

* Ne bojuj bitk, ki ne prinašajo zmage.
* Nenehno se gibaj - ugrizni in zbeži.
* Glavni dobavitelj orožja je sovražnik.
* Gibaj se skrivaj.
* Sovražnika vedno preseneti s svojimi akcijami.
* Ko se enota dovolj okrepi, oblikuj novo.
* Na splošno mora boj preiti tri faze: strateško obrambo, ravnovesje možnosti za akcijo na strani sovražnika in gverile, nazadnje pa še popolno uničenje nasprotnika.
Tako se glasi »sedem zlatih pravil« gverilskega vojskovanja, ki jih je Che Guevara formuliral v svojem slovitem vojaškem priročniku Gverila. Ta priročnik je nastal v pravem času: takoj po zmagi kubanske revolucije, na začetku šestdesetih, ko je bil ves svet v veliki premeni, ko je stari red razpadal, ko so vsi hoteli nekaj novega, ko je povsod dišalo po revoluciji in ko je bilo vsem jasno, da je pot do novega sveta tlakovana s triki gverilskega boja. Še toliko bolj s triki, ki so že uspeli. S triki, ki so že preživeli test. S triki, ki preverjeno funkcionirajo. S triki, ki so de facto spremenili svet. S triki, ki so zrušili diktaturo - na Kubi. Gverilski triki, ki jih je Che povzel v Gverili, so bili »posneti« po resničnih dogodkih. Ali bolje rečeno, Gverila je bila videti kot scenarij, po katerem so izvedli kubansko revolucijo. Chejeva Gverila je zato idealna teorija - teorija, ki je zgnetena iz prakse, teorija, ki daje rezultate. Teorija, ki se je tudi praktično obnesla. Kdor je tedaj mislil na revolucijo ali pa le sanjal o tem, da bo spremenil svet, je bral Gverilo. Jasno, brali so jo tudi vsi tisti, ki so hoteli spoznati le svojega sovražnika - Cheja, gverilce, gverilski boj, potencialne revolucionarje. Razlog več, da so Gverilo vneto študirali na ameriških vojaških akademijah. Če so pač hoteli vedeti, kako se boriti proti gverili, so morali najprej izvedeti, kako se gverila bori proti njim.
Da so Chejeve knjige spet tako brane in tako prevajane, tudi Gverila, ki je zdaj - v prevodu Tine Malič - izšla pri nas, ne preseneča. Svet je spet v veliki premeni. Stari red spet razpada. Vsi spet hočejo nekaj novega. In povsod spet diši po revoluciji. Hja, Chejeva Gverila spet prihaja v pravem času. »Substrat vsebine tega priročnika so izkoriščevalske razmere, ki vladajo v regiji, in njihove družbene posledice, iz katerih izvirajo nepismenost, slabo zdravje, brezposelnost in revščina skoraj vseh narodov ameriške celine. Nastale so kot posledica prevlade vladajočih oligarhij, brez izjeme povezanih s hegemonijo Združenih držav Amerike. Namenjene so zaviranju ustreznih poti k rešitvi izpod njihovega škornja in s tem preprečevanju pravičnejše družbe,« pravi kubanski brigadni general Harry Villegas - Pombo, ki je napisal uvod v Gverilo. Kasneje pa dodaja: »Vojaške diktature so zamenjale psevdodemokratične vlade s svojimi lažnimi obljubami, da bodo rešile hude težave, ki kot posledica neoliberalizma in slabe razvitosti tarejo naše narode. Vendar oligarhij in multinacionalk rešitev takšnih težav ni nikoli zanimala.«
Vprašanje je le, ali se tisti, ki imajo dovolj neoliberalizma, lažnih obljub in psevdodemokracije in ki hočejo spremeniti svet, zavedajo, da je pot do novega sveta tlakovana s triki gverilskega boja. Okej, že lep čas gledamo protestnike, ki širom po svetu preplavljajo ulice, vihtijo transparente in zahtevajo spremembe - obenem pa gledamo tudi policijo, ki jih potem vedno razžene in razbije. Zakaj policiji to vedno uspe? Zakaj jih razžene in razbije? Zakaj torej protestniki, ki svojemu boju pravijo gverilski, bojujejo bitke, ki ne prinašajo zmage? Možna sta le dva odgovora. Da je policija brala Chejevo Gverilo - ali pa da protestniki Chejeve Gverile niso brali. Če bi jo brali, bi vedeli, da so »skoraj vsa ljudska gibanja, ki so se v zadnjem času dvignila proti diktatorjem, zagrešila isto temeljno napako - pomanjkljivo pripravo. Niso namreč spoštovala konspirativnih pravil, ki zahtevajo nadvse skrivno in previdno delovanje.« Kajti: »Državne vlade prek svojih obveščevalnih služb, v nekaterih primerih pa zaradi očitne neprevidnosti, najpogosteje že vnaprej izvedo za namene takšne skupine ali skupin.«
Z eno besedo: če hočeš zmagati (ali pa bojevati bitke, ki prinašajo zmago), potem revolucije ne smeš niti prijavljati niti oglaševati. Prijavljamo protestni shod pred parlamentom, pred banko, pred Natom, pred Mednarodnim denarnim skladom ipd.: to nima smisla. Kateri gverilec pa vnaprej sporoči, kdaj in kje bo udaril? Nehajte, to je tako, kot bi rekli: prosimo, a nas lahko razženete! Ali pa: lepo prosimo, ali nam omogočite, da nam ne uspe! To je napačna pot. Tudi manifestov ne objavljajte, da se vam ne zgodi to, kar se je zgodilo Fidelu Castru, ko je revolucijo napovedal s temi besedami: »Leta 1956 bomo svobodni ali mučeniki.« Jasno, leta 1956 so bili mučeniki, ne pa svobodni. Temelj gverilskega gibanja je »popolna tajnost« - sovražnika je treba povsem odrezati od informacij, pravi Che. »V razmerah, ki narekujejo skrivanje, ne sme nihče, zares nihče, vedeti nič več, kot je nujno potrebno, in o stvareh nikoli ne smemo govoriti pred tistimi, ki nečesa ne smejo vedeti.« Koga vse boste odrezali od informacij, je odvisno od tega, kako zelo si želite, da bi vam uspelo - in da bi res bojevali le bitke, ki prinašajo zmago. Ne morete le čakati, da bodo mimo vas prinesli »truplo imperializma«, kot pravi Pombo.
Vidite, Che si je zmage zelo želel, zato se mu je zdelo nujno, da vemo, s kom je kdo v stikih, kar je tudi razlog več, »da ne smemo dovoliti, da bi kdo živel sam ali da bi sam odhajal ven«. Še huje, Che je bil za prepoved razmerij z ženskami. Zakaj? Iz preprostega razloga: »Vemo, da so ženske šibka točka mladih moških, še zlasti, ko so iztrgani iz svojega vsakdanjega življenja in se znajdejo v posebnih - tudi psihično posebnih - okoliščinah. To šibko točko dobro poznajo tudi diktatorji, zato jo skušajo izrabiti za infiltracijo svojih vohunov oziroma vohunk.« Seks torej odpade. Moški pač med seksom preveč govorijo. »Revolucionar, ki se skrivaj pripravlja na vojno, mora živeti v askezi.« S tem se hkrati na preizkušnjo postavlja »ena od lastnosti, na katerih bo pozneje temeljila njegova avtoriteta - to je disciplina«. Kaj storiti s človekom, ki se iz takih ukazov norčuje, ki ne razume, da je gverilec »jezuit vojskovanja«, in ki se mu zdi, da je seks nujni predrevolucionarni akt? Nemudoma ga je treba odstraniti, pravi Che. Če hočete sovražnika odrezati od informacij, potem se morate odpovedati seksu. Pika. Saj hočete zmagati, ne?

Gverilec mora biti asket

Kaj je pokazala kubanska revolucija, ki je z gverilskim bojem vrgla zatiralsko oblast? Tole: »Ljudje v vojni proti vojski lahko zmagajo.« Povejte to protestnikom, ki vljudno čakajo, da bodo mimo njih prinesli »truplo imperializma«, potemtakem tistim, ki mislijo, da se bo sistem zlomil kar sam. »Ni vedno treba čakati na vse potrebne razmere za nastanek revolucije - uporniško žarišče lahko na podlagi danih objektivnih razmer samo razvije subjektivne.« Che je bil vse, kar hočete, »Robin Hood iz Rdečega gozda«, pa »Don Kihot komunizma«, pa »novi Garibaldi«, pa »marksistični Saint-Just«, pa »laični Kristus«, pa »boljševik z nožem med zobmi« in »rdeči piroman«, toda »znanstveni« marksist ni bil - ti so vedno trdili, da morajo razmere za revolucijo najprej dozoreti. Takih kar mrgoli tudi v sodobnem sindikalnem gibanju: pozor, pripravili bomo mirno opozorilno stavko! S tem danes ne prestrašiš več niti bankirjev. Ne, motijo se tisti, pravi Che, ki »posedajo križem rok in čakajo, da se bodo vsi potrebni objektivni in subjektivni pogoji za revolucijo izpolnili kar sami po sebi, in ne storijo ničesar, da bi pospešili njihov nastop.« Naloga gverilskega boja je, da pospeši nastanek objektivnih in subjektivnih možnosti za revolucijo. Če pa hočeš pospešiti nastanek objektivnih in subjektivnih možnosti za revolucijo, potem moraš poznati pravila in zakonitosti gverilskega boja.
Gverilec mora vedeti, da je »zgolj oboroženo jedro«, »bojna predhodnica ljudstva«, »utelešenje srditega protesta«, »družbeni reformator«, ki je »že onstran zakona«, ki išče »podporo lokalnega prebivalstva« in ki se »bori za spremembo družbenega režima«, to pa zato, ker »njegove neoborožene brate sili živeti v ponižanju in bedi«. Dalje, če se noče zapletati v bitke, v katerih ne more zmagati, potem mora območje, po katerem se giblje, skrivališča, ki jih to območje ponuja, in poti, ki omogočajo hitro delovanje (nenadni napad, hitri umik), poznati do zadnje podrobnosti. Na območju, ki ga pozna bolje kot sovražnik, »lahko vedno poskrbi za presenečenje«. Potuhnjenost, dejavnik presenečenja in nočno delovanje so bistveni elementi gverilskega boja. »Ugrizni, zbeži, počakaj, vrni se na prežo, spet ugrizni, zbeži in tako naprej, ne da bi sovražniku pustil, da si oddahne.« Sovražnemu vojaku ne smeš pustiti spati - stalno mora biti pod vtisom, da je obkoljen. Udariš ga z ene strani in hitro zbežiš - ko misli, da je konec, ga udariš z druge strani in spet hitro zbežiš. In tako dalje. Napadi morajo biti hitri in kratki. Hudourniški. Šibrenica - s prirezano cevjo in z naboji iz manjših šiber - je zakon. Da ne govorimo o bazuki. Ali pa molotovki. Tudi »sejalci strahu« ne škodijo. Recimo: kmetje naj hlinijo, da so naklonjeni vojski, toda med njenimi pripadniki naj v resnici razširjajo »slabe novice, ki zbudijo malodušje, strah in nestabilnost«.
Gverilsko improviziranje - vedno vnovično umikanje, zavajanje preganjalca, prilagajanje okoliščinam, sprotno izmišljanje taktik, obračanje nezgod sebi v prid, naglo zadajanje nočnih udarcev, izogibanje frontalnim spopadom, nadzorovanje vseh dostopnih poti in bežanje na teren, ki je za redno vojsko nedostopen, neprehoden, neugoden in neosvojljiv - je najboljša strategija, navsezadnje, gverilsko vojskovanje je tista faza vojne, »v kateri zmaga sama po sebi ni mogoča«. Razlog več, da gverilcu ni treba umreti v vsaki bitki. »Temeljna značilnost gverile je njena mobilnost, zaradi česar je lahko že v nekaj kratkih minutah daleč stran od konkretnega mesta spopada, v nekaj urah pa po potrebi celo od celotnega območja. Tako lahko nenehno spreminja fronte in se izogiba obkolitvi.« Sabotaža je - v nasprotju s terorizmom - kul, toda ne vsaka: »Tako je sabotaža tovarne osvežilnih pijač smešna, povsem na mestu in priporočljiva pa je sabotaža elektrarne.« Do civilnega prebivalstva bodi spoštljiv, ker si njegov »angel varuh« in ker potrebuješ njegovo podporo, lojalnost, diskretnost in molčečnost (če ti ljudje kaj dajo, recimo hrano, jim pošteno plačaj, magari z zadolžnico ali »obveznico upanja«), ujetnikov pa nikar ne jemlji, ker ti bodo le v napoto. »Hitrost gverile na pohodu je enaka hitrosti najpočasnejšega moža. Dvajset, trideset ali štirideset ljudi teže hodi v enotnem ritmu kot deset ljudi.« Pa tudi hrano za može je toliko lažje zagotoviti, kolikor manj jih je. Gverilski oddelek naj zato ne šteje več kot deset mož.
Vse to, kar je za človeka ugodno, gverilcu položaj zgolj otežuje: »Bolj ugodno je območje za ustalitev, bolj negotovo je v njem gverilčevo življenje.« In dalje: »Odrekanju, ki ga narekujejo težke razmere v gverili, se mora pridružiti tudi strogost, porojena iz neupogljivega samonadzora, ki preprečuje vsak izpad, vsak spodrsljaj, tudi če ga okoliščine dopuščajo.« Še enkrat: »Gverilec mora biti asket.« Pomeni: biti mora tih, neutruden, trdoživ, pogumen, pripravljen tvegati svoje življenje, sposoben prenašati izčrpanost, vse mogoče nevšečnosti, bolezni, mrzlico, rane, trpljenje, napore, mraz, vročino, smrad, strupene živali, lakoto, žejo in dež. Ergo: zliti se mora z nočjo, v kateri se njegova moč poveča, in z okoljem, v katerem živi in deluje. »Idealna starost za gverilca niha med petindvajsetim in petintridesetim letom.« Toda vedeti mora, da njegovo življenje ne bo ravno dogodek - dramatični dogodki, bitke, zavzamejo namreč le malo časa. »Gverilci morajo leči k počitku in vstati ob točno določeni uri, ne smejo se posvečati igram, ki nimajo socialne funkcije, temveč spodkopavajo moralo enote, ne smejo uživati alkoholnih pijač.« Veliko garanja - majhen užitek. Kdor bi hotel danes spremeniti svet, bi se moral najprej vsemu odpovedati, ali kot pravi Che, najprej bi moral »skozi gosto sito strašnih odrekanj gverilskega življenja« in »vstopiti v kraljestvo beraške vojske, ki za seboj ne pušča sledov«. Kar je seveda le drug izraz za to, da bi moral najprej v ilegalo.

Ohlapne ideje o svobodi so premalo

Kako gverilec živi? Življenje mu mineva med hojo. Naj sporočila ustno predaja? Ne, usta vsebino preveč popačijo. Naj med hojo na glas debatira o revoluciji? Ne - v koloni mora vladati najstrožja tišina. Le v mislih si lahko ponavlja kitajski pregovor: »Spoznaj samega sebe in svojega nasprotnika, pa v stotih bitkah ne boš poražen.« Naj kuri kresove? Neeee! Naj kadi? Absolutno - dim, ki ga vdihne, je samotnemu gverilcu dober tovariš. Naj bo gverilec, ki krši disciplino, zaprt? Ne - ker potem le poležava. Naj ga pošljejo na dolg nočni pohod? Tudi ne - ker potem po nepotrebnem mučiš tudi njegove stražarje. Kaj pa? Zelo preprosto: odtegneš mu cigarete. Zobna krema? Nujna higienska potrebščina! Kaj naj počne gverilec v prostem času? Bere - da ne zapravlja časa. Ali ženska v gverilski enoti povzroča seksualna trenja? Ne, če le obstajajo dovolj trdni ideološki in organizacijski temelji. So res nujni trdni ideološki temelji? Vsekakor, ohlapne ideje o svobodi so premalo - gverilcu je treba jasno razložiti »gospodarske dejavnike, ki tičijo za vsakim zgodovinskim dogodkom«. Naj gverilec zaupa v vohunske sposobnosti kmetov? Ne - ker ne poznajo natančnega gverilskega izrazja, pa tudi v naravi podeželanov je, da nevarnost podcenjujejo ali pa glede nje pretiravajo. »Enaka, v čudeže zaverovana miselnost, zaradi katere se prikazujejo duhovi in najrazličnejša nadnaravna bitja, ustvarja tudi pošastne vojske tam, kjer je v resnici zgolj en sam vod ali sovražna patrulja.«
Pa vendar je prav Che poudarjal, da motor revolucije ni delavec, ampak kmet. Da torej revolucija ni posledica razrednega boja, ampak boja za agrarno reformo - boja, ki se »najpogosteje in skorajda izključno odvija na ravni družbenih sprememb v lastništvu zemlje«. Kajti gverilec deluje predvsem v gozdnatem, ruralnem, kmečkem okolju, to pomeni, da so njegovi zavezniki predvsem kmetje. Razlog več, da mora biti svečenik agrarne reforme, ki naj kmetu vrne zemljo in ga osvobodi latifundijskega, kolonialističnega, imperialističnega izkoriščanja (tako je bilo na Kitajskem, v Vietnamu, Alžiriji ipd.). In razlog več, da so se mu jugoslovanski partijci posmehovali, pa četudi je menda proučeval tudi Titove partizanske strategije. To, da je delavce izključil in razredni boj razglasil za nekaj drugotnega, se jim je zdelo tako nezaslišano kot to, da ni prenašal samoupravljanja, ker mu je preveč smrdelo po trgu, ali pa kot to, da je trdil, da se lahko revolucija začne, še preden dozorijo razmere. »Treba je ustvariti en, dva, tri in več Vietnamov!«
Leta 1966 je odšel v Bolivijo, da bi pomagal pri prelevitvi te države v novi Vietnam, toda iz vsega skupaj ni bilo nič: ob koncu leta 1967 so ga vladne sile obkolile, ranile, prijele in usmrtile. Vprašanje je le, katerega dela svoje Gverile ni razumel. Ali bolje rečeno: katerega dela svojega slovitega stavka - »Gverilski borec mora biti vedno pripravljen tvegati svoje življenje in ga kadar koli brez oklevanja dati, obenem pa mora biti previden in se nikoli po nepotrebnem ne izpostavljati« - ni razumel. Fidel Castro je deset dni kasneje rekel: »V eni izmed mnogih bitk, ki jih je vodil, je izgubil življenje. Nimamo dovolj podatkov, da bi lahko v celoti analizirali dejstva, ki so predhodila bitki, ali pa da bi presodili, ali se je nemara obnašal preveč borbeno. Toda če je imel kot borec Ahilovo peto, potem je bila to prav njegova pretirana borbenost, njegovo popolno preziranje nevarnosti.« In tisto o Chejevi »pretirani borbenosti, njegovem popolnem preziranju nevarnosti« je v tem govoru ponovil kar trikrat. Ko je to ponovil tretjič, se ni več slišalo kot kompliment, ampak kot kritika. Podton tega »očitka« je bil očiten: Che si je sam kriv! Šel je predaleč! Preveč je bil pustolovski! Preveč je nasedel svojemu imidžu! In svoji Gverili. Možnost, da ji ne nasede, je bila pač manjša od možnosti, da ji nasede. Če hočeš spremeniti svet, potem moraš nasesti Gverili.