23. 4. 2009 | Mladina 16 | Kolumna
Male zagrizenosti
Bilo bi najbolj pošteno, če besede sprava ne bi uporabljali. Je ni, še zlasti ne ob zagrizenosti, tisti provincialni.
Včasih se pobudniki imenovanja ali preimenovanja mestnih ulic zanašajo na svojo skromnost. Predlagajo, naj se spremeni ime ulice, ki ne zbuja močnejših občutkov, tako da bodo tudi že vnaprej pričakovani nasprotniki novega imena to pač vendarle požrli po nekoliko izbruhih načelnega nasprotovanja. Zadnja leta pred osamosvojitvijo so celo dali ime mojega očeta, ki je nekoč ustanovil komunistično partijo, mali vijugavi poti, ki je peljala nekam pod Šmarno goro. To naj bi pomirilo občudovalce revolucionarnega trenutka v preteklosti, a tudi trde nasprotnike kakršnega koli spomina na komuniste. Ime je, uličica pa nepomembna. No, zapeljal sem se tja še enkrat po nastanku naše samostojnosti. Naslov se je vendarle spet spremenil! Načelna nasprotja so torej nekaj trdnejšega kot vsakodnevni potek življenja.
Nekdanjemu poglavarju skupne države pa že znajo vztrajno gledati pod prste. Saj je zdaj predlagana ulica sorazmerno skromna in ni v središču mesta. Morebiti je nekoliko predolga, novo ime pa bi mogoče lahko prilepili le delu ceste. Nemara bi potem zavladala razumna sprava. Sicer pa, ko poslušam razgrete kritike predloga, ne verjamem, da bi to zadostovalo.
Polemike so najbrže neuničljive, le ene same epizode bi se še spomnil, in ta se je odigrala daleč od naših meja. Bil sem prisoten na komemoraciji ob smrti maršala Tita, ki so jo, po tradiciji, ki ne dela razlike med pomembnimi osebnostmi, razen seveda, če gre za tiste, ki so izgubili protifašistično vojno, imeli v sejni dvorani Združenih narodov v New Yorku. Govorilo je več visokih osebnosti in tistih iz neuvrščenega sveta ne bom posebej omenjal. Ve se, kako so govorili. S pohvalami človeku, ki je pognal neuvrščenost skupaj z Nehrujem in še nekaterimi, zdaj že pozabljenimi, so bili zelo radodarni, velikih besed se niso sramovali. Potem pa je spregovoril filipinski zunanji minister Carlos Romulo. Večjega protikomunista in zagovornika podrejanja eni sami veliki sili, torej supersili, bi na svetu težko našli. Bilo bi razumljivo - naši zagreti nasprotniki spomina na pokojnega jugoslovanskega predsednika bi to sprejeli kot nekaj samoumevnega -, če Romulova noga ne bi stopila na to komemoracijo niti od daleč. Romulo pa je rekel tole, kolikor se spomnim: tega človeka slavimo in spoštujemo vsi, ker je malim in manjšim narodom vrnil občutek dostojanstva. O komunizmu in podobnih rečeh niti besede.
Občutek dostojanstva. Kaj bi o tem rekli tisti, ki so dobesedno kamenjali omenjenega šefa države, hkrati pa vse tisto, kar se ob njem o naši zgodovini govori, zdaj obdelujejo z ogorčenjem. Res, ali smo sposobni z lahkoto sodobnega človeka izbrisati neko znano ime, če nam ne ustreza ne to ime ne del zgodovine? Te nevarnosti je med nami na kupe! Ni pa treba iskati daleč, da vidimo, kako diplomati in zgodovinarji od zunaj ocenjujejo našo podobo. To nas ne zanima. Podoba naše preteklosti je naša stvar in ne da bi trenili z očesom, lahko kratko malo preskočimo celotno obdobje po drugi svetovni vojni, ko je Slovenija že imela državo, čeprav ne popolnoma samostojno. Prav tako nismo slišali, da bi kdor koli med tistimi, ki se zgražajo nad celimi desetletji, omenjal prvo slovensko vlado v Ajdovščini.
Veliko pa bodo govorili o pobojih. Le da samo o pobojih, ki so se pripetili po vojni. Kar je bilo prej, ostane le neka nejasna gmota trpljenja, tudi poznejšega obdobja ne spremlja niti omemba, da je marsikateri sedanji uglednež naše samostojnosti v časih »teme« s finančno pomočjo komunistične države mirno študiral na Harvardu ali še kje. Gmota stoji pred nami mračna in nedotakljiva.
O preteklosti, katere delov niti ne priznamo ali jih vsaj čim manj omenjamo, govorimo pač na naš, nam lasten način, ki ga delno posnemamo, saj smo se zamolčevanja naučili pri komunistih. Sledimo torej nacionalni tradiciji omalovaževanja tistega, česar nočemo za svoje, in v tem znamo biti dosledni. Zato so poboji po vojni nekaj pošastnega, tisti med vojno in morda že prej pa neizogibnost zgodovine, predvsem pa nekaj manj pomembnega. Da so veliki zavezniki potrebovali pomoč naših partizanov in so jim dajali ne le pomoč, ampak tudi priznanje, naj ne bo posebej omenjano. Nedavna preteklost se razume kot že dodelana in potrjena podoba, podoba tistega, ki jo postavlja. Lahko bi rekli, da gre za nasilno menjavo identitete, ki je že ustvarjena. Lahko pa bi bili bolj surovi in bi to imeli, tako kot marsikaj drugega v svoji preteklosti, za izraz nagnjenja k zagrizenosti.
Primere tega nagnjenja seveda najdemo tudi po svetu. Prav tako razlike v odporu do takšne zagrizenosti. Genocid nad Židi v drugi svetovni vojni obsojamo odločno in vsesplošno. V Nemčiji tiste, ki v holokavst ne verjamejo in to tudi povedo, celo obsojajo na zaporne kazni. Veliko manj pa se svetovno občinstvo zgraža nad popolnoma enakim genocidom nad Armenci, že zato, da ne bi preveč užalilo Turčije, ki naj bi postala članica Nata. In seveda nas ne spravlja v enako stanje zgroženosti kot židovsko niti trpljenje Hutujcev ali Tutsijev.
Tisti, ki se zgražajo nad samo zamislijo o poimenovanju neke ulice po nekdanjem in pokojnem šefu države (s katerim so se zavzeto pomenkovali tudi takšni antikomunisti, kot so bili Nixon, Kennedy, Carter, Churchill, Schmidt), delajo to brez premisleka. To je okostenelo stanje, za katero ne najdem drugega izraza, kakor je zagrizenost intelektualnega provincializma. Seveda pa se ob tem govori - zelo veliko in z obžalovanjem, da se še ni zgodilo - tudi o potrebi po spravi. Vedno se mi je zdelo, da je s tem pojmom nekaj narobe, da je pravzaprav zamišljen le kot neki pakt o nenapadanju, ki je časovno omejen. Pakte o nenapadanju so v preteklosti navadno sklepali tisti, ki so se pripravljali na spopad. Bilo bi najbolj pošteno, če besede sprava ne bi uporabljali. Je ni, še zlasti ne ob zagrizenosti, tisti provincialni. Sprave ni in je najbrže tudi ne more biti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.