Luka Novak: Zlati dež ali Kaj hoče moški

Moda, jajca, revolucija

Zlati dež, literarni prvenec kritika kalibra Teleksovega kulturnega anatoma in županskega kandidata, je najprej zbirka objektov in dražil novega uživaštva, spisek nasvetov z raznih področij, od izbire cigarilosov do vin, kulinarike in gorskih koles, zbirka receptov od azijske do francoske kuhinje pa popis domače mastne požrtije na svatbi v Prekmurju in nabor blagovnih znamk čevljev ter spisek glasbe za zraven, to je proza s konceptom. Se zdi, da gre v tem smislu za vračanje nazaj, ko je bil kritik arbiter elegance, ocenjevalec življenjskega stila in šlifa in ne zgolj garač na polju umetnosti. Da pa zadeva ne bi delovala preveč banalno, je ta hedonizem podkleten s filozofijo, in ta klet je prav pivska in vinska. Ob klobasicah na žaru imamo potem razpravo o Heglovem čutnem svetenju ideje, ki ga najbolje ponazarja ravno meso, od katerega ob cvrtju kaplja maščoba, torej klobase in klobasanje z roko v roki, žar kot maša 21. stoletja, ali pa prehode od biti do riti, torej od Heideggerja do Carrie Bradshaw iz Seksa v mestu; in Martin menda deluje prav bedno na tisti sliki v Aixu, slikan od zadaj.

Čeprav se glavnemu rezonerju tega napetega dogajanja, ki je skoraj bondiada, dodano je namreč kar nekaj epizod s streljanjem, ugrabitvami, krajami avtomobilov in drvenjem pred zasledovalci, skoki s padalom, verskimi specialci, dodanimi precej po nepotrebnem, zdi, da piše o etiki, je njegova esejistika sicer kratkočasna, vendar pa slej ko prej benigna, etiki mimobežna. Spoj dveh mitov, brezmadežnega spočetja in Danajinega zlatega dežja, poscanost s cekini in potem zanositev, izzveni kot manifest brezmejnega, kozmičnega uživaštva in svatbe v dobesednem, orgijaškem smislu, fetišizem predmetnega sveta pa cikne na Marinko Fritz Kunc ali Brino Svit. To je proza, ki je v tem prostoru najbolj (do sedaj) nagnetena z blagovnimi znamkami in šik dialogi v babilonščini, njen dogajalni prostor je Provansa in Venezuela, Nemčija in Ljubljana s Prekmurjem, cilj pa nič manj kot nova etika, v imenu katere potem sproži revolucijo v Latinski Ameriki, pomete z ekonomijo, preinterpretira krščanstvo in ga osvobodi njegovih menda nepotrebnih transcendentnih zastavitev in zastranitev, tako je to teologija osvoboditve (od sebe), vzpostavi novo sinkretično ikonografijo, razkrinka kolonializem, takšne stvari. Moda in prevrednotenje skoraj vseh vrednot v imenu užitka brez meja, kot da ta meja ne bi spadala zraven. Spet imamo, kot je za prvence značilno, poskus, ki želi stisniti in pokazati vse, kar avtor zna, pokaže pa zraven še kaj drugega. Morda tudi kaj, česar ni in ne bi hotel.