Oče naš

za

Kri moje krvi.

Ta, ki - recimo v kakem trilerju ali pa v kaki starogrški tragediji - prevzame identiteto nekoga drugega, vedno tvega, da bo dobil več, kot je iskal. Identiteta, ki jo je prevzel, je običajno tako fluidna in tako spolzka, da ga slej ko prej požene v beg. Film Oče naš, ki je na festivalu Sundance dobil nagrado žirije in ki se vali kot energični pogled radovednega imigranta, se konča z begom. In tudi začne se z begom - iz Mehike v Ameriko. Pedro (Jorge Adrián Espindola) in Juan (Armando Hernandez), mehiška fanta, ki se znajdeta na ilegalni poti v New York, izgledata kot brata, ki so ju skupne sanje - sla po boljšem življenju, beg izza nove »železne zavese«, popotni eksistencializem, »sadovi jeze«, ameriški sen ipd. - povezale v zaupni, kinetični dream team, toda Pedrove sanje so boljše: Pedro gre namreč k očetu, ki je bajno obogatel in ki ga ni še nikoli videl. Sommersby sreča Oliverja Twista: ko Pedro zaspi, ga Juan pokrade, potem pa zbeži, poišče Diega (Jesus Ochoa), Pedrovega očeta, in odigra njegovega izgubljenega, nikoli videnega sina. Problem je le v tem, da Pedrov oče ni uspel. Ravno obratno: živi bedno. Šit! Namesto da bi Juan padel v ameriški sen, pade v Mehiko - med tiste ljudi, pred katerimi je zbežal. Med Mehičane, ki so že v Mehiki izgledali kot imigranti. Imigrant mora izgubiti identiteto, da bi preživel, toda tudi lažna identiteta mu ne pomaga.

(Kinodvor)