100 dni Sodome in Gomore

Amerika je v tej dekadi doživljala same strese. Najprej je dobila Busha. Potem je dobila 11. september. Potem je dobila »novega«, prerojenega, križarskega Busha. Potem je dobila prvo vojno. Potem je dobila drugo vojno. Potem je dobila vojno proti terorju. Potem je dobila finančno krizo. Potem je dobila gospodarsko krizo. In potem je dobila Baracka Obamo, prvega temnopoltega predsednika. Še pred nekaj leti je bilo to povsem nepredstavljivo, čisti sci-fi, h'woodska fikcija. Za desnico, še zlasti za njeno fundamentalistično krilo, je bil to pravi šok - nič manjši kot 11. september. A po drugi strani, v Ameriki zgodovina vedno - že od nekdaj - prihaja v ritmu in s težo 11. septembra. Vojne, atentati, paranoje, šoki, krize, stresi. Zgodovina Amerike je zgodovina stresov. Ves čas se ji ponavlja ista zgodba.
Zato ni čudno, da je psihoanaliza prav v Ameriki postala množično gibanje, tako rekoč industrija. Zato ni čudno, da je Amerika dežela vsemogočih terapij, fiksov in »programov« - desetih korakov do uspeha, enajstih korakov do sreče, dvanajstih korakov do idealnega orgazma. In zato ni čudno, da Amerika za vse svoje probleme in vse svoje krize vedno najde hitre, sunkovite, ekstremne, ekscesne rešitve. Nasilje je tu potem res nasilje. Množični pokol je tu potem res množični pokol. Vojna je tu potem res vojna. Primitivizem je tu potem res primitivizem. Konzumiranje je tu potem res konzumiranje. Akumuliranje kapitala je tu potem res akumuliranje kapitala. In katastrofa je tu potem res katastrofa. Katrina ali 11. september.
Nič, Američani se vedno zgnetejo prav tja, kjer obstaja največja verjetnost, da bo prišlo do naravne katastrofe - in seveda, svojo zunanjo politiko vedno gnetejo tako, da obstaja velika verjetnost, da se jim bo zrušila na glavo. Vprašanje, zakaj bi živel v New Orleansu, če pa vem, da obstaja velika verjetnost, da ga bo prej ali slej udaril hurikan, se vedno spodvije v vprašanje: zakaj bi živel v Ameriki, če pa vem, da bo prej ali slej doživela hud stres? Amerika živi v večnem stresu. Vprašanje je le: kako to, da še vedno ni razpadla? Kako to, da ni razpadla tako kot Sovjetska zveza? Ali pa tako kot Jugoslavija? Kako to, da je kljub vsemu ostala v enem kosu? Vsekakor: veliko ideologije je bilo potrebne, da ni razpadla in da je ostala v enem kosu. Res veliko. Ogromno. Ideologija je morala biti tu res ideologija, še zlasti če pomislite, koliko ideologije je bilo potrebne, da je skupaj stala Sovjetska zveza. Ali pa Jugoslavija. In dobro veste, kdaj je začela razpadati Jugoslavija: v trenutku, ko je oznanila konec ideologije. Ko je torej rekla: zavrzimo ideologijo, patos, fraze, floskule - čas je, da se moderniziramo! Ko je Jugoslavija zavrgla floskule, je razpadla. Skupaj jo je držal prav skupek ideoloških floskul. Ko ni bilo več ideologije, je ni imelo več kaj držati skupaj. Konec ideologije v kombinaciji s hudo gospodarsko krizo, ki je bila tedaj v zraku, je pomenil smrt Jugoslavije.
In Amerika je zdaj na tem, da postane SZ. Ali bolje rečeno, Barack Obama, ki praznuje prvih 100 dni v Beli hiši, je na tem, da Ameriko odpelje v socializem. Če vprašate desnico, potem mu je to že uspelo - Amerika je že v socializmu. Obama je socialist! Komunist! Diktator! Zakaj? Ker z ekonomskimi, fiskalnimi, političnimi, socialnimi in kulturnimi ukrepi krepi, širi in veča vpliv države! Ker zamenjuje direktorje! Ker se hoče polastiti bank, avtomobilske industrije, zdravstvenega zavarovanja! Ker zapravlja naš denar! Ker ruši kapitalizem! Ker vpeljuje socialno državo, ki podpira lenuhe! Ker nam ne pusti, da bi sami odločali o sebi! Ker vpeljuje novi »New Deal«, »Novi svetovni red« in »progresivni fašizem« in kolektivizem! Ker s tem posega v naša življenja! Ker nam s tem govori, kaj naj počnemo in kako naj živimo! Ker nas s tem »regulira«! Ker s tem ogroža našo svobodo! Jasno, svoboda je v Ameriki že od nekdaj ekonomska kategorija. Konservativno gibanje in neoliberalizem se v tej točki vedno najdeta. Ko desnica reče, da Obama ogroža svobodo, hoče reči, da ogroža ekonomsko svobodo - svobodno kroženje kapitala, svobodo trga, podjetništva in individulizma. Desnica Obamove ukrepe razglaša za »največjo ekspanzijo države v ameriški zgodovini«. Kar posledično pomeni, da je Obama največji zatiralec svobode v ameriški zgodovini. Svoboda v Ameriki bo ponovno zasijala šele, ko se bo spet vse privatiziralo, vključno z internetom. In socialnim zavarovanjem.
Desnica, ozaljšana z obveznim neoliberalnim spinom, republikanskimi operativci, molitvami finančne aristokracije in propagandnim stakatom TV-mreže Fox News, je nedavno organizirala celo »spontane« protestne shode, in sicer v sredo, 15. aprila, na tako imenovani Tax Day, potemtakem na dan, ko poteče skrajni rok za prijavo dohodnine, in obenem dan, ko tisti, ki nasprotujejo davkom, prirejajo simbolične »Čajanke« (Tea Party). Ime so dobile po sloviti Boston Tea Party: leta 1773 so se ameriški kolonisti, maskirani v Indijance, splazili na britansko trgovsko ladjo in z nje zmetali ves tovor - čaj. To pa zato, ker so morali Britancem plačevati davke, niso pa imeli nobenega vpliva na to, kako se bo ta denar porabil. Plačevali so davke, niso pa imeli predstavniške moči. No taxation without representation! Zato so se uprli.
»Bostonska čajanka« je bila kakopak uvod v ameriško revolucijo. In tudi letošnje »Čajanke«, ki jih je desnica priredila po vsej Ameriki (700 shodov), naj bi bile uvod v novo ameriško revolucijo - v revolucijo, s katero bi vrgli Obamov socializem. Ne pozabite: davki so del konservativno-neoliberalne naracije o svobodi. Davki omejujejo svobodo posameznikov, korporacij, trga in kapitala. Ergo: tisti, ki svoj denar pohlepno skrivajo v »davčnih nebesih«, ki svoje bogastvo konspirativno verižijo in ki jim je Bush za nameček še masivno znižal davke, so zdaj pridigali o tem, kako davki ubijajo svobodo in prinašajo socializem. Popolna perverzija. Če bi namreč veljalo sporočilo tiste originalne, tako rekoč državotvorne »Bostonske čajanke«, potem tisti, ki svoj denar skrivajo v »davčnih nebesih« in ki svoje bogastvo konspirativno verižijo, ne bi smeli nobene besede - niti nobenega vpliva.
Na letošnjih »Čajankah« - popolnem remiksu patriotizma, paranoje, histeričnega populizma, demagogije, konspirologije, demonologije in lunatičnega šovinizma - je bilo tako slišati, da Obama Američanom »pere možgane«, da je Obama dokaz, da je »komunistična infiltracija« v Ameriko dokončno uspela, da je Obama de facto Veliki brat. Na nekaterih transparentih je pisalo: »DC - okrožje komunizma!« Na drugih: »Konec socializma!« Na tretjih: »Naši vojaki se ne borijo in umirajo za socializem!« Na četrtih: »Socializem ni sprememba!« No, nekateri so pozivali le k staromodnemu sežigu knjig. Recimo tistih o evoluciji. Ali pa onih, ki promovirajo strpnost do drugačnih, recimo do imigrantov, magari ilegalnih, ki so itak »nevidni« manualni proletariat Amerike.
Na »Čajankah« so se zbrali ljudje, ki jim gredo na živce tako davki kot ilegalni imigranti, kar je čudno: saj ilegalni imigranti ne plačujejo davkov, ne? Čajankarji bi morali ilegalne imigrante objeti! Tako pa so raje čas zapravljali z ritualnim priseganjem in zaobljubljanjem, da od države ne bodo vzeli niti centa, da torej ne bodo izkoristili niti ene same samcate izmed benificij, ki jih ponujajo Obamovi socialni programi in stimulativni paketi. Kajti to bi bil socializem! Tega pa so skušali s svojo »čajno revolucijo« zrušiti. Njihovi slogani so bili le nadaljevanje tiste konservativne retorike, ki svari, da Obama že ustanavlja »prevzgojna taborišča« - točno, taborišča, v katerih bo Američane prevzgojil v socialiste. In kako bo to storil? S pomočjo Service Acta, zakona, ki ga je lani sprejel kongres, in to z zajetno, prepričljivo večino, zdaj - v rokah diktatorja Obame - pa naj bi postal orodje socialistične prevzgoje in dokaz, da Amerika postaja »nacija sužnjev«. Kaj predvideva ta zakon? Tole: ustanovitev orjaškega civilnega korpusa prostovoljcev, ki naj bi pomagali tistim, ki so pomoči potrebni, recimo invalidom, bolnim, revnim, vojnim veteranom, tistim, ki jim v šoli ne gre, ali pa onim, ki hočejo imeti »zelena«, ekološko učinkovita prebivališča. Toda hej, ta pomoč je vladni program! Pomeni: diktat. Pomeni: suženjstvo. Pomeni: konec svobode. Pomeni: socializem.

Facebook socialisti

Javnomnenjska anketa, ki jo je nedavno izvedla agencija Rasmussen, katere lastnik je krščanski desničar, je pokazala nekaj zelo presenetljivega, celo senzacionalnega, za desnico absolutno šokantnega: kar 33 % Američanov, mlajših od 30 let, bi raje imelo socializem kot pa kapitalizem. 37 % bi jih imelo raje kapitalizem. 30 % pa je neodločenih - nič, niso se še odločili, kaj bi imeli raje, kapitalizem ali socializem. In tudi če gledate vse starostne skupine Američanov, še vedno dobite presenetljivo visok delež tistih, ki bi raje živeli v socializmu kot kapitalizmu: 20 %. »Če boste brskali po analih ameriških ideoloških preferenc, potem takih številk ne boste našli,« pravi Harold Myerson, kolumnist Washington Posta. Ne, še nikoli v ameriški zgodovini ni toliko Američanov preferiralo socializem. Še nikoli v ameriški zgodovini ni toliko Američanov alternative videlo v socializmu. In zakaj ima Facebook generacija raje socializem kot kapitalizem? Myerson pravi, da zato, ker Amerika ni več v vojni s socializmom in komunizmom - in ker izraz socializem nima več protiameriškega zvena.
Amerika je pač zdaj v vojni z džihadizmom, s terorizmom, ki nima nobene zveze s socializmom ali komunizmom. Še več: veliki sovražnik Amerike zdaj prvič po skoraj 100 letih ni več socializem, tako da socializem prvič po skoraj 100 letih ni več »grda« ali pa heretična beseda, kaj šele psovka. Facebook generacija ni izkusila hladne vojne, obenem pa jo plaši kriza kapitalizma: odtod njeno nenadno preferiranje socializma. Je pa res, da ima Obama še vedno dokaj visoke ratinge (več kot 60 %) in da Facebook generacija preferira prav Obamo. Ker ga desnica razglaša za socialista, je povsem logično, da imajo Američani, mlajši ko 30 let, raje socializem kot kapitalizem. Če je Obama kul, pomeni, da mora biti kul tudi socializem. Obama se jim zdi socialist, pa četudi ima v svoji administraciji nekaj znanih korporativnih marionet, recimo Larryja Summersa, ki bi ga mnogi, vključno z Naomi Klein, najraje vrgli stran (ker se moti in ker se je vedno motil), in četudi je pred časom - na srečanju z vodilnimi ameriškimi gospodarstveniki - famozno rekel: »Vedno sem zelo verjel v moč prostega trga. Prosti trg je bil in bo ostal motor ameriškega napredka - vir prosperitete, ki ji v zgodovini človeštva ni primere.« Ko pa se ekonomija enkrat zlomi, mora poseči država, toda vedno mora imeti jasen cilj: »Da naravna ladjo in potem privatnemu podjetništvu pusti, da izvede svojo čarovnijo.«
Socializem torej obstaja, toda le toliko časa, dokler je kapitalizem v krizi. Na Kubi je bil kapitalizem leta 1959 v tako hudi krizi, da je raje mutiral v socializem. In Obama, ki »nove ekonomije« noče zgraditi na živem pesku, ampak na skali, in ki je v percepciji Američanov očitno oboje, kapitalist in socialist (okej, »ersatz kapitalist«, bi rekel Joseph Stiglitz, ki se mu zdi, da Obamova administracija načrtuje privatizacijo dobičkov in socializacijo izgub, kar Wall Street vedno ljubi), se je nedavno - v Port of Spainu (Trinidad in Tobago), na petem Vrhu ameriških držav - stegnil proti Kubi, ko je pokramljal z Raulom Castrom in - očitno narobe! - razumel, da je Kuba voljna osvoboditi politične zapornike, in ko je oznanil, da bodo malce omilili stroge ukrepe, ki jih je Američanom kubanskega rodu naprtila Busheva administracija. Specifično: Američani kubanskega rodu bodo lahko svoje sorodnike na Kubi obiskali več kot le enkrat na tri leta (kakor je določil Bush), pa tudi pošiljali jim bodo lahko več kot 100 dolarjev. Fidel Castro je takoj objavil kolumno, v kateri je Obamo pozval, naj ukine tudi ekonomsko blokado Kube (»embargo«), toda že to, kar je Obama obljubil, je desnico tako streslo, da je panično kriknila: ne, Castro naj najprej odstopi, razpiše svobodne volitve in denacionalizira imetje, ki ga je med revolucijo zaplenil Američanom! Kar je seveda traparija: naj Castro vrne imetje mafiji, ki je pred revolucijo in nacionalizacijo kontrolirala Kubo? Nehajte. In dalje, če bi Castro razpisal svobodne volitve, potem bi le eno belo elito zamenjala druga bela elita, ali bolje rečeno: Castrovo belo elito bi zamenjala bela elita iz Miamija, tako da Kuba, ki potrebuje malce kapitalizma, da bi rešil krizo socializma, še dolgo ne bi dobila prvega temnopoltega predsednika.
Desnica je kakopak v tem, da se je Obama stegnil proti Castru, videla kronsko potrditev, da je socialist. Le zakaj bi se sicer stegoval proti Kubi? Še huje pa je bilo, ko se je v Port of Spainu stegnil proti venezuelskemu predsedniku Hugu Chavezu. In to dobesedno: z njim se je rokoval. Ne enkrat, ampak večkrat. Pa kramljala sta, se trepljala in hihitala. Chavez mu je - resda zelo demonstrativno in prefrigano, pred TV kamerami - podaril celo knjigo Odprte žile Latinske Amerike, kroniko ameriških imperialističnih posegov v Latinski Ameriki, ki jo je že leta 1971 napisal Eduardo Galeano. Desnica je ponorela: Obama se druži s sovražnikom! Obama ogroža nacionalno varnost! Na kolenih smo! Vsi se nam smejijo! Dick Cheney, nekdanji podpredsednik, je rekel, da to po svetu in še posebej pri sovražnikih Amerike ustvarja vtis, da »gre za šibkega predsednika, ki se ne bo postavil in dovolj agresivno branil ameriških interesov«, še toliko bolj, ker je zadnje čase hodil okrog in se vsem po vrsti opravičeval - Evropi za finančno krizo, Rusom za padec ravni odnosov pod Bushem, muslimanom za nepotrebne demonizacije, Mehiki za ameriško narko požrešnost in pobeglo ameriško orožje, ki sta pripomogla k tamkajšnji vojni med narko mafijami, če seveda ne pozabimo, da je predlagal tudi jedrsko razorožitev in da se je malce stegnil tudi proti iranskemu predsedniku Ahmadinedžadu. No, ko sta se s Chavezom poslavljala, je dahnil: »Adiós, mi amigo!« Prijatelja sta postala v petih minutah. Logično, si je rekla desnica: socialisti se takoj zavohajo in zližejo!
Desnica Obami, ki pravi, da ni socialist, ampak novi demokrat, očita, da prijateljuje z državniki a la Chavez, ki širijo antiamerikanizem. Res je ravno obratno, pravi Obamov svetovalec David Axelrod - Obama je s svojimi »spovedniškimi« potovanji in s svojo diplomacijo samo globalno percepcijo Amerike tako spremenil in izboljšal, da zdaj »antiamerikanizem ni več kul«. Ergo: Obama rešuje imidž Amerike in popravlja škodo, ki jo je naredil Bush. Prav zaradi Bushevega početja je namreč antiamerikanizem postal kul. Bush je skušal nove trge odpirati na silo - z vojnami, grožnjami, invazijami, okupacijami. Arogantno, agresivno, unilateralno, imperialno, fundamentalistično. Toda z nasilnim odpiranjem novih trgov je imel le izgubo - jasno, posledično je izgubil tudi nekaj starih trgov.
Obama pa nove trge odpira mehko in nežno - s trepljanjem in hihitanjem. Chavezu je pripravljen reči amigo. In celo protiameriško knjigo je voljan vzeti. »Rad berem!« Obama ni Bush - in to odpira vsa vrata. Še več: to dela čudeže. Obama je pač socialist, ki skuša svoje ladje v tujini naravnati in potem prostemu trgu pustiti, da izvede svojo čarovnijo. Bill Clinton je pustil, da so čarovnijo v njegovem imenu izvedli Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in Svetovna trgovinska organizacija, vsi trije stebri neoliberalizma. Ker pa Obama veliko bere, ve, da bo potrebne veliko socialistične ideologije, da bo kapitalizem - in kakopak prosti trg - preživel.

Priložnost za Ameriko, da končno postane SZ

Čakajte, zakaj že desnica tako zelo prezira Kubo? Prvič, ker na Kubi ni svobode. Drugič, ker je represivna država. In tretjič, ker je policijska država. Če ni svobode, to pomeni, da ima država preveliko moč. Če je država represivna, pomeni, da ljudi muči. In če je država policijska, pomeni, da ljudem prisluškuje. Aha. In kaj je potem narobe s socialistično Kubo? Je v principu kaj drugačna od Obamove Amerike? Prvič, svoboda: mar ni že desnica ugotovila, da v Ameriki ni več svobode in da je moč države prevelika, celo največja v ameriški zgodovini? Vidite, smo že bližje.
Drugič, represija: mar ni Busheva administracija tolerirala torturo? Mar ni mučenja zapornikov celo legalizirala? Abu Grajb, Guantanamo, Bagram, »črne luknje« in tako dalje. Obamova administracija je prav te dni obelodanila zaupno dokumentacijo (štiri memorandume Bushevega pravosodnega ministrstva), ki je zelo plastično in drastično pokazala, kako je potekala hierarhija odločanja o mučenju zapornikov in da je bila v to odločanje direktno vpletena tudi Busheva administracija (od Rumsfelda do Busha, od Che-
neyja do voditeljev kongresa), ki je sistematično torturo, vključno z waterboardingom, odobrila. Toda Obama je sklenil, da teh, ki so torturo odobrili (bušiji, kongresniki) ali prakticirali (CIA, Pentagon), ne bodo sodno preganjali in kaznovali, ker da »od tega ne bi ničesar imeli« in ker bi s tem »le zapravljali čas in energijo«. Ve, kaj so počeli, pa tega noče sankcionirati, ker ni »čas za maščevanje, ampak za razmislek«. Hecno, mučitelje je razkrinkal, obenem pa je njihovo početje - remiks inkvizicije, Pola Pota in gestapa - legitimiral. V posmeh mednarodnemu pravu, mednarodnim konvencijam o človekovih pravicah, ženevski konvenciji, Mednarodnemu kazenskemu sodišču in kakopak Nürnbergu. Obama je sicer potem namignil, da vendarle dopušča možnost pregona ali pa ustanovitev »neodvisne« komisije, toda admiral Dennis C. Blair, direktor Nacionalne obveščevalne službe, je takoj zatem poudaril, da so z mučenji prišli do »pomembnih informacij«. Kaj to pomeni: da bo Obama torturo obdržal, magari v bolj mehki, predelani, reformatirani, sprejemljivi obliki? Toliko, da bo lahko rekel: okej, »sovražne borce« še mučimo, toda ne več tako hudo kot v prejšnjem, Bushevem režimu! Tudi Castro bi lahko rekel: okej, politične zapornike še mučimo, toda ne več tako kot v prejšnji verziji socializma. Razlika je le v tem, da Castro ne potrebuje Obame, da bi ga pomilostil - pomilosti se lahko kar sam. Vidite, še bližje smo.
In tretjič, policijska država: mar ni New York Times leta 2005 razkril, da Busheva administracija - via NSA - sistematično in ilegalno prisluškuje telefonskim pogovorom in elektronski pošti ameriških državljanov? Mar ni Busheva adiministracija to sistematično skrivala? Mar ni kongres leta 2008 »pomilostil« vseh telekomunikacijskih podjetij, ki so sodelovala pri tem prisluškovanju? Mar ni za »pomilostitev« - za podelitev retroaktivne imunitete tem podjetjem - tedaj glasoval tudi Obama? In končno: mar ni New York Times te dni razkril, da tudi Obamova administracija - hja, via NSA - še vedno sistematično prisluškuje telefonskim pogovorom in elektronski pošti ameriških državljanov? Še več: Obamova administracija že ves čas dela vse, da bi blokirala tiste, ki so proti Bushevi administraciji vložili tožbe zaradi prisluškovanja oz. zaradi ilegalnega vdiranja v zasebnost. Vidite, pa smo tam. Čisto skupaj. Ergo: Kuba in Amerika sta si v zadnjih desetih letih bližje kot kadarkoli.
Mnogi so bili presenečeni, celo šokirani, ko je Obama napovedal, da bo svojo pozornost z Iraka preusmeril na Afganistan in da bo tja - kljub Natovi košarici - poslal še 21.000 vojakov. Toda to je povsem logično: hej, s tem bo lahko nadaljeval vojno, ki jo je začela Sovjetska zveza. In jo potem izgubila. Aha, bo rekla desnica: le socialist skuša dobiti izgubljene vojne socializma! Afganistan je Sovjetsko zvezo tako izčrpal, da nekateri pravijo, da jo je prav to dokončno pokopalo. In da je prav zaradi tega bankrotirala prej, kot bi sicer. Vzdrževanje Imperija je bilo preprosto predrago. Bi lahko tudi Amerika bankrotirala zaradi Afganistana? Vojna v Afganistanu je Ameriko do sedaj stala že 171 milijard dolarjev - in kot pravijo, utegne na koncu stati trilijon dolarjev. Američani vietnamske vojne niso dobili, pa so imeli v Vietnamu pol milijona vojakov. Toda zaradi te vojne niso bankrotirali. Je pa res, da tega niso počeli sredi finančne in gospodarske krize. Ali če naj parafraziram nekega spletnega nomada: zdaj, ko ni več Sovjetske zveze, ima Amerika lepo priložnost, da postane Sovjetska zveza.