Bralec

Ali bi vojak sredi najbolj apokaliptičnega vojnega kaosa bral turistične vodiče? Ali bi jih bral sredi najhujše klavnice, recimo v jarkih I. svetovne vojne, polnih trupel, prešpikanih z bajoneti, iznakaženih z ročnimi granatami, ožganih z metalci ognja in zadušenih s smrtonosnim plinom? Ne, ne bi. Toda avstrijski korporal Adolf Hitler je počel natanko to: v jarkih I. svetovne vojne, tam nekje v severni Franciji, je bral turistične vodiče. Predvsem dva: turistični vodič po Bruslju in turistični vodič po Berlinu. No, Berlin, ki ga je nabavil leta 1915 v bližnjem mestecu Fournes in ki ga je napisal Max Osborn, niti ni bil klasični ali pa tipični turistični vodič. Osborn, med I. svetovno dopisnik s fronte (iz jarkov), je bil namreč umetnostni zgodovinar, znan po tem, da je angele razglašal za najbolj dologočasne božje kreature, zato je založniku rekel, da bo vodič po Berlinu napisal le pod pogojem, da ga napiše po svoje - kot zgodovino berlinske arhitekture. Hej, Osborn ni bil le turist - izmislil si je izraz »ekspresionistični rokoko«.
Hitler, bolj ali manj kurir (Meldeganger), ki je od jarka do jarka prenašal šifrirana sporočila, razglednice in madrace (in ki je tedaj še vedno računal na umetniško kariero), je bil navdušen, pa ne le zato, ker je bila knjiga taka, da jo je lahko spravil v žep, ampak bolj zato, kot pravi Timothy W. Ryback v knjigi Hitlerjeva zasebna knjižnica - Knjige, ki so oblikovale njegovo življenje, ker so Osborna obsedale iste reči kot njega: »tuji vplivi« in »tuji elementi«, ki kazijo tevtonsko substanco. Tako kot je Hitler pisal, da je treba Nemčijo očistiti »tujih« primesi, ki jo kvarijo in kužijo, recimo Judov, je Osborn, sicer Jud, strastno rohnel proti »tujim« dekadentnim arhitekturnim slogom iz 19. stoletja, ki kvarijo in kužijo tevtonsko vizijo in prusko čistost Berlina, njeno gracioznost in grandioznost.
To, da je Berlin vključeval tudi poglavje o pruskem kralju Frideriku Velikem, ki je Prusijo prelevil v vojaško velesilo in jo leta in leta branil pred Evropo, samega sebe pa prikazoval kot gledališkega junaka, ki da je »stalno v nevarnosti, stalno na robu izginotja«, je bil le še bonus, ki je Hitlerja, tedaj še svobodnega umetnika sredi nadaljevanja politike z drugimi sredstvi, prepričal, da se vojna in umetnost ne izključujeta. Kasneje, leta 1941, je rekel: »Iz Berlina hočemo odstraniti vse, kar je grdega, in to, kar bo Berlin zdaj dobil, bo povzetek tega, kar smo sposobni ustvariti z modernimi sredstvi.« No, leta 1916 je bil Hitler ranjen - v nogo je fasal šrapnel. In ker je imel bolniški dopust, si je lahko ogledal Berlin, jasno, sledeč Osbornovim eminentnim priporočilom. Dve leti kasneje je med britansko ofenzivo - med plinskim napadom - oslepel. Poslali so ga v lazaret pri Pasewalku, kjer se mu je vid vrnil. Toda ko je izvedel, da je Nemčija kapitulirala in vojno izgubila, je oslepel še enkrat. In kot pravi v Mein Kampfu, je tedaj - v slepoti! - sklenil, da stopi v politiko.
Ko je Hitler potem prišel na oblast, je Osborn kot Jud padel na spisek prepovedanih avtorjev, zato je emigriral, toda ko so gorele knjige judovskih avtorjev, ki so »kužili« prusko čistost, je Hitler poskrbel, da Osbornov Berlin ni zgorel. Hitlerjev izvod Berlina je, kot pravi Ryback, preživel tako veliki nacistični sežig »kužnih« knjig kot zavezniško bombardiranje, ki je Berlin prelevilo v pogorišče. Razsuti, razbiti, razdejani Berlin, apokaliptično nadaljevanje Hitlerjevega vstopa v politiko, je bil de facto le še »povzetek tega, kar smo sposobni ustvariti z modernimi sredstvi«.

Evangeliji nacističnega gibanja

Hitlerjev izvod Berlina in druge njegove knjige so spomladi leta 1945, tik pred padcem Berlina, prepeljali v rudnik soli pri Berchtesgadnu, kjer so jih potem našli ameriški vojaki, ki so jih prek Münchna in Frankfurta poslali v Ameriko, v skladišče pri Alexandrii (Virginia), od koder so jih čez čas odpeljali v Kongresno knjižnico (Washington), na oddelek za raritete, ki je postal zadnja postaja Hitlerjeve zasebne knjižnice. Tu je okrog 1.200 knjig, ki so preživele vse poti in stranpoti, tistih 80, ki jih je ameriški vojak Albert Aronson našel v Hitlerjevem bunkerju, pa hrani univerza Brown (Rhode Island). Aronson jih je spravil kot trofejo, kot memento, kot vojni plen - univerzi Brown jih je ob koncu sedemdesetih podaril šele njegov nečak.
Ogromno Hitlerjevih knjig verjetno še vedno blodi pod radarjem, med sefi kolekcionarjev, fetišistov in kompletistov (njegova zasebna knjižnica naj bi izvirno štela več kot 16.000 knjig), tako da ni mogoče povsem natančno reči, kaj vse je Hitler bral in katere knjige vse so ga oblikovale, toda iz tega, kar odpre Ryback, je razvidno, da je bil velik fan Don Kihota, Robinzona Crusoeja, Koče strica Toma in Gulliverjevih potovanj. Razvidno je, da je zelo cenil Shakespearea, še zlasti Hamleta, Julija Cezarja in kakopak Beneškega trgovca, celo bolj kot Goetheja in Schillerja. Razvidno je, da je žrl kuharico za vegetarijance, zgodovino nemške vojne mornarice, zgodovino svastike, Schleichove terapevtske eseje o sreči, analize Wagnerjeve opere Parsifal, kriminalke Edgarja Wallacea, Jüngerjeve beletristične glorifikacije nemškega vojaka in patriotskega mučeništva (npr. Kri in jeklo), von den Bruckov Tretji rajh in knjige slovitega, popularnega švedskega geografa in pustolovca Svena Hedina, ki je prepotoval svet ter osvajal eksotične divjine in mistične puščave, obenem pa vztrajno širil evangelij o nedolžnosti Nemčije. Še več, kasneje, leta 1941, je skušal Američane prepričati, da je za II. svetovno vojno kriv Roosevelt, ne pa Hitler, in da bo Nemčija vojno zanesljivo dobila, in to z močjo »svete volje«.
Dalje, razvidno je tudi, da je žulil biografije Richarda Wagnerja, Julija Cezarja in Immanuela Kanta, knjige o socialistični monarhiji in britanski krivdi za začetek I. svetovne vojne ter ceneno mistično, okultno, panteistično in paranormalno ezoteriko, vključno z »znanstvenimi« traktati o substanci duše, predestinaciji, nesmrtnosti, zveličavni iracionalnosti, novi religiji, rojstvu novega sveta, Nostradamusovih prerokbah in profetskih genijih, ki so samodejno spremenili tok zgodovine. Neločljiv je bil od zbranih del Karla Maya, ki je Nemčijo preselil na ameriški Divji zahod, pisem Friderika Velikega, znanega po sloganu »Vse za ljudstvo, toda nič z ljudstvom«, in spisov pruskega generala Carla von Clausewitza, ki je v vojni videl le nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Hitler je rad rekel, da je iz knjig pobral le tisto, kar je potreboval. Zlahka si predstavljamo, kako se je v Hamletu identificiral s Hamletovim »Biti ali ne biti«. In zlahka si predstavljamo, kako se v Beneškem trgovcu ni identificiral s Shylo-ckom, oderuškim Judom, ki hoče »funt mesa«. In seveda, zlahka si predstavljamo, kako sta oba - »Biti ali ne biti« in Shylock - zlagoma mutirala v transfiguraciji njegove genocidne paranoje.
Toda le to, kar je potreboval, je lahko iz knjig pobiral zato, ker se je že odločil, iz katerih knjig bo pobral vse. V njegovi zasebni knjižnici tako najdete vse »definitivne« knjige, vso »ultimativno« antisemitsko literaturo. Recimo Mednarodnega Juda - Največji svetovni problem, kolekcijo antisemitskih pamfletov, ki jo je »napisal« in založil ameriški avtomobilski tajkun Henry Ford, eden izmed mnogih, ki so nasedli Protokolom sionskih starešin, povsem fiktivnemu »kronskemu dokazu«, da so Judje skovali globalno zaroto, največjo zaroto vseh časov, s katero hočejo zavladati svetu. Ali pa Zaton zahoda, v katerem je Oswald Spengler obelodanil, da se je zahodna civilizacija iztrošila in prešla v svojo somračno fazo. Ali pa Preporod zahoda, v katerem je Otto Dickel razkril, da lahko zahodno civilizacijo rešita le agresivni nacionalizem in uradno požegnani antisemitizem, kajti Judje, ki so si podredili »ljudsko dušo«, ne ogrožajo le Nemčije, ampak celo Evropo. Ali pa militantne antisemitske traktate Alfreda Rosenberga (Sledi Judov v toku časa, Nemoralnost Talmuda, Sionizem kot državni sovražnik, Mit o dvajsetem stoletju itd.), arijskega kultista, ki je med drugim trdil, da je bil sveti Peter judovski tajni agent, ki je prikril »peti evangelij«, da bi lažje zasužnjil Evropo, knjigo Temelji devetnajstega stoletja, v kateri je Houston Stewart Chamberlain - pod očitnim vplivom Arthurja de Gobineauja - »utemeljil« večvrednost arijske rase in zastrupljevalsko manjvrednost semitske rase (nacisti so njegov bestseller kasneje razglašali za »evangelij nacističnega gibanja«), Izginjanje velike rase, v katerem je ameriški antropolog Madison Grant »znanstveno« utelemeljil nordijsko večvrednost, rasizem, rasno higieno in evgeniko, in Rasno tipologijo nemškega ljudstva, anticipacijo rasnih zakonov in evgenike, ki jo je napisal antropolog Hans F. K. Günther, razvpiti obsedenec s »čisto raso«. Ali pa Moje politično prebujenje, v katerem je Anton Drexler popisal, kako se je, predvsem zaradi brezposelnosti in socialne katastrofe, ki je doletela Nemčijo po vojni, iz socialista prelevil v fanatičnega nacionalista, patriota in antisemita, obenem pa - ker so Judje po njegovem vplivali na vse, tudi na nemški vojni poraz - navijal za »Ausrottung« in »Vernichtung«, za »iztrebitev« in »izničitev« Judov. Ali pa Nemška pisma, v katerih je Paul Lagarde navijal za odstranitev evropskih Judov, specifično: vse nemške in avstrijske Jude naj bi preselili v Palestino. Jude je razglasil za »kugo«, kar je bil izraz, v katerega je ugriznil tudi Hitler. Odveč je poudarjati, da je ugriznil tudi v »Ausrottung« in »Vernichtung«. In kakopak v knjigo o rasni higieni, priročnik za sterilizacijo in priročnik o smrtonosnem plinu, znanem po imenu Zyklon B, s katerim je dal v času holokavsta zaplinjati Jude.
Toda ironično, vse te avtorje, motorje antisemitske histerije (od Drexlerja do Dickla), je razglašal za »sanjače« in »intelektualce«, za »profesorje«, ki so izgubili stik z realnostjo in ki živijo v oblakih, za »teoretike«, ki nimajo pojma o življenju in ki sodijo »ali v sanatorij ali parlament«. In kot veste, je Hitler parlament preziral - hotel je direktni stik z nemškim ljudstvom. To, da so ti antisemitski »profesorji« izgubili stik z realnostjo, da živijo v oblakih, da nimajo pojma o življenju in da sodijo v sanatorij, je kakopak pomenilo, da niso dovolj ljudski in da so brez pristnega stika z ljudstvom, da torej niso taki kot Hitler, ki se je imel za ljudskega človeka. Za človeka, ki vidi v ljudska srca in ki zna vanja tudi priti. Razlog več, da je vse po vrsti razglašal za »slabe govorce«, za ljudi, ki »ne znajo govoriti ljudskim množicam«. Ljudstvo je rezerviral zase. Z eno besedo: Hitler je pri njih pobral vse, kar je potreboval, potem pa jih je diskreditiral, da bi samega sebe lažje prikazal kot svoj lastni izum - kot tistega, ki si je vse to izmislil.
Sploh pa, če je hotel vedeti, kaj so rekli in kaj je pobral pri njih, je lahko vedno odprl svoj Mein Kampf. V njegovi zasebni knjižnici je bil namreč dober ducat Mein Kampfov. Za vsak primer. Mein Kampf je napisal v zaporu, v katerega ga je pripeljal spodleteli »pirovski« puč in v katerem naj bi bral tudi klasike nemške filozofije, Arthurja Schopenhauerja, Karla Marxa, Johanna Gottlieba Fichteja in Friedricha Nietzscheja, kar pa je vprašljivo, kot pravi Ryback, ki meni, da se je Hitler z »mislimi« teh klasikov seznanjal predvsem s pomočjo raznoraznih antologij, almanahov, pratik in povzetkov, da jih je torej poznal iz druge roke, iz družabnih pogovorov, bolj ali manj anekdotično, kot melodične citate, vključno z Nietzschejevim »nadčlovekom«, Schopenhauerjevo »voljo do moči« in Fichtejevimi »govori nemškemu ljudstvu«. Kontroverzni režiserki Leni Riefenstahl, svoji ljubljenki, je menda rekel, da ima raje Schopenhauerja kot Nietzscheja, ki da je preveč literaren, med I. svetovno vojno pa naj bi v jarkih bral celo Schopenhauerjev filozofski kolos Svet kot volja in predstava, kar je spet malo verjetno: Svet kot volja in predstava je namreč tak špeh, da ne gre v žep. Je pa res, da je Schopenhauerju ušel prenekateri antisemitizem, recimo tisti o Judu kot mojstru laganja, prav tako pa tudi Fichteju, zagovorniku nemške unikatnosti in tevtonske ekskluzivnosti, recimo tisti o tem, da bi bilo treba Jude preseliti v Palestino. Nič, potreboval je le ugledne, intenzivne, dramatične, uporabne citate, ki bi legitimirali njegovo početje.
V Mein Kampfu zato najdete predvsem to, kar je mozaično pobral pri Lagardu, Rosenbergu, Chamberlainu, Güntherju in še posebej Henryju Fordu, ki je v Mednarodnem Judu razkril, da Judje najbolj ogrožajo Ameriko in Nemčijo.
No, Hitler bi morda ostal le falirani memoarist, avtor dveh propadlih knjig (Mein Kampf I. in II.), če leta 1929 ne bi počila newyyorška borza in če ta veliki pok ne bi sprožil globalne gospodarske krize, ki je ustvarila razmere za njegov vzpon in njegov antisemitski »biti ali ne biti«, za njegov dementni obračun s Shylo-ckom.

Pekel nad Berlinom

Takoj ko se je vrnil iz I. svetovne vojne, si je začel v knjižnici Nacionalsocialističnega inštituta, baziranega v Münchnu, na veliko izposojati vsemogoče antologije in almanahe antisemitskih »modrosti«, obenem pa si je hitro našel mentorja, Dietricha Eckarta, faliranega dramatika in poeta, ki se je oprijel politike. Eckart, nasprotnik Weimarske republike in versajske pogodbe, urednik antisemitske revije Auf gut Deutsch in zagovornik »Dolchstoßlegende«, po kateri so bili za nemški vojni poraz krivi Judje, je Hitlerju kupil prvi trenčko in prvo letalsko vozovnico, obenem pa je z njim sodeloval pri razvpitem münchenskem »pirovskem« puču in, kot pravi Ryback, skrbel za literarne in intelektualne aspekte antisemitizma. Ali bolje rečeno, Eckart, ki je Schopenhauerja, Fichteja in Nietzscheja razglasil za filozofski triumvirat nacionalsocializma, je dal antisemitizmu literarni in intelektualni glamur. Hitler Beneškega trgovca in Hamleta v resnici ni potreboval.
Tudi Peera Gynta, slovite drame Henrika Ibsena, ni potreboval, toda ker mu jo je Eckart, kot pravi Ryback, podaril s posvetilom (in svojim uvodom), je bil to dovolj velik razlog, da v Peeru Gyntu vidi samega sebe. Peer Gynt je fant z bujno domišljijo, ki ga je oče izdal (vse podedovano premoženje je zagonil) ... ki se zaplete v umore in ugrabitve ... ki vzbuja strah in trepet ... ki si izmišlja fantastične zgodbe, v katerih je glavni junak on sam ... ki ga izobčijo ... ki zbeži v svet ... ki se druži z mitskimi bitji ... ki pristane v norišnici ... ki se ima za profeta ... ki hoče biti sam svoj ... ki hoče ostati sam svoj ... ki hoče biti velik ... ki hoče biti kralj sveta ... ki hoče slavo, zase in za svojo mater ... in ki se hoče pred pogubo skriti v vagino svoje ljubice Solveig, v kateri vidi tudi svojo mater. Hitler je zaspal kot Peer Gynt in se zbudil kot »kralj sveta«. Srečati je moral le še Evo Braun, da je zapolnila lik Solveig - berlinski bunker je postal vaginalno skrivališče pred pogubo, ki je bila tako neizogibna kot pretopitev Peera Gynta.
In ko je bil v Berlinu že povsem obkoljen in zlomljen, tako rekoč tik pred pogubo, in ko bi drugi brali Biblijo, je bral Karla Maya. A po drugi strani - ko bi drugi brali Biblijo, je bral Berlin. In kot je znano, je Karla Maya priporočal tudi svojim generalom in feldmaršalom. Še več, založiti je dal celo posebno »malo« edicijo Karla Maya, primerno za branje na fronti. Za žep. Hitler je bil bralec. Menda je stalno bral, bral in bral. Njegovi asistenti in tajnice so rekli, da se ga ne spomnijo brez knjige. In ko je bral, je morala biti popolna tišina. Še Evo Braun je nagnal. In s tem, kar je prebral ponoči, je potem zjutraj težil ljudem, vsem po vrsti, tudi tam, v berlinskem bunkerju, kjer je do konca računal, da ga bo pred pogubo rešil čudež (tako kot nekoč Friderika Velikega), in kjer je do konca - še tudi v svoji oporoki! - vztrajal, da so za vojno krivi Judje. Hitler je bil inverzija Hanne Schmitz, junakinje Schlinkovega Bralca: v fanatično nacistko in antisemitsko biričko se prelevi, pa četudi ni v življenju prebrala niti ene same knjige. Morda je to postala prav zato, ker ni prebrala nobene knjige. Škoda, da ni bilo ravno obratno: da bi Hanna Schmitz znala brati, Hitler pa ne bi znal.