Slepota

zadržan

Preveč svetlobe.

Erazem Rotterdamski, avtor Hvalnice norosti, je famozno rekel, da je v deželi slepih kralj ta, ki ima vsaj eno oko. Tega sicer ni mislil dobesedno, ampak figurativno, toda Slepota, posneta po bestsellerju Joséja Saramaga, ta izrek vzame dobesedno, le da kralja zamenja kraljica. Dežela je anonimni metropolis (»božje mesto«, heh), slepci so anonimni prebivalci, ki jim anonimni, apokaliptični, pandemični virus vzame vid, tako da kolektivno oslepijo (»bela bolezen«), kraljica pa je Julianne Moore, alias »doktorjeva žena«, ki čudežno ne oslepi. Ergo: človeštvo oslepi. Je kaj hujšega? Oja: človeštvo, ki se mu od slepote - od izoliranosti, od nevidnosti, od anonimnosti, od amorfnosti, od disfunkcionalnosti, od nove primitivnosti - zmeša. Ker so bolnišnice polne, histerija vse hujša, stanje pa vse bolj kaotično in obsedno, vse slepce deportirajo v koncentracijsko taborišče, v katerem vlada samozvani »kralj« (Gael Garcia Bernal), makiavelistični neodarvinist s šlifom seksualnega predatorja (namesto »nafte za hrano« fura »seks za hrano«), in v katerem pristane tudi doktor, ki ga je, kot vidimo na začetku, okužil »ničelni pacient«. Njegovi ženi, ki hoče biti z njim in mu pomagati, ne preostane drugega, kot da hlini, da je slepa, toda to, da vidi, še ne pomeni, da ni slepa. Dežela, v kateri so vsi slepi, lahko povsem mirno živi v večni temi - luč ni več potrebna. V Slepoti, ki izgleda kot hiperstilizirana New Age abstrakcija Cuaronovih Otrok človeštva, je vse preveč osvetljeno, ali bolje rečeno: vsak humanistični orakelj je preveč poudarjen. In preveč alegoričen. Slepota bi se najbolje videla, če bi vam jo kdo bral v temni sobi.