7. 5. 2009 | Mladina 18 | Kolumna
Praznina pod nogami
Zakaj svet kar naprej - tokrat ob prašičji gripi - preplavljajo valovi strahu?
© Tomaž Lavrič
Prašičja gripa najbrž ne bo prerasla v pandemijo, toda povzročila je veliko strahu. In tudi kako misel, da je bil novi virus izdelan in spuščen med ljudi zato, da bi odvrnil pozornost od gospodarske krize, socialnih napetosti, groženj kapitalizmu itd.
Misel seveda izvira iz neskončne zaloge teorij zarot. Težava je v tem, da je vabljiva - in v načelu mogoča. Toda če se taki miselnosti enkrat prepustiš, se ne izkoplješ več iz nje. Zato je bolje, da se ji ne prepustiš. Tudi zato, ker so nezarotniške razlage verjetnejše in ker so podobne epidemije izbruhnile tudi v času, ko se je zdelo, da je sveta en sam napredek.
Zanesljivo pa smo zadnjih štirinajst dni spet enkrat potovali na enem tistih valov strahu, ki kar naprej butajo v človeštvo - nekoč umiranje gozdov, aids, nore krave, zdaj segrevanje ozračja, ptičja in prašičja gripa in še marsikaj. Teh valov ni mogoče napovedati, a zdi se, kot da se dvigajo tako rekoč nujno in vedno pogosteje. Za nazaj se strahovi včasih pokažejo kot prazni, včasih tudi ne. Minevajo po navadi tako, da sprva povzročijo izjemen, pogosto pretiran strah, ko postanejo del vsakdanjosti, pa se nevarnost začne podcenjevati. Če virus prašičje gripe ne bo nevarno mutiral (to naj bi ostalo mogoče), se bo ta vzorec najverjetneje ponovil tudi tokrat.
Toda vsekakor bomo še naprej negotova, živčna družba, ki kot da samo čaka, kdaj se bo začela bati nove grožnje. Nastaja strah pred strahom.
Pri tem pa človeštvo ni nevrotičen pacient, ki si vedno nove nevarnosti zgolj umišlja. Kot posamezniki sicer živimo čedalje dlje in statistično bolje, kot človeštvo pa čedalje nevarneje - in to v glavnem po zaslugi človeštva samega.
Primerov za to je veliko. Tu je npr. novo orožje, od jedrskega prek kemičnega do biološkega. Tu je segrevanje ozračja, zelo verjetno človekov umotvor. Tudi pandemije so po svoje nevarnejše kot nekoč. Nastajajo novi virusi (tudi zaradi delovanja človeka), hkrati pa je globalizacija nekdanje ločene človeške otočke povezala v celoto, ki jo, združeno v dobrem in slabem, lahko ta ali oni supervirus hipotetično pokonča do zadnjega.
Nevarnosti, tveganja in strahovi so torej po eni strani realni. Hkrati pa sodobne družbe delujejo tako, da valove strahu še krepijo. Med take mehanizme sodijo tudi mediji, znanost in politika.
Slednji niti ni odveč, če je med ljudstvom nekaj strahu božjega. Tesnobe, ki so za nekatere poslovna priložnost, rada goji zlasti v tesnem objemu z gospodarstvom, npr. s farmacevtskimi, agro- in vojaškoindustrijskimi lobiji. Verodostojnost politike na splošno usiha, to pa širi prostor za demagoge in črne preroke, ki najbolj uspevajo v ozračju strahu in zmede in ga zato še spodbujajo.
Mediji že iz prodajnih razlogov ljubijo nejasne grožnje, za katere ni nujno, da se bodo iztekle v katastrofe (če te res pridejo, se po svojih močeh večinoma zresnijo). To velja zlasti za naše rumene brate, ki radi jahajo na čustvih, hodijo po dejstvih in igrajo na človekovo nagnjenje k prestrašenemu uživanju v srhljivih možnih nevarnostih. Resni mediji, zlasti tisk, pospešeno propadajo. Manj ko jih bo, več bo strahu in zmede med prebivalstvom, bolje se bo godilo resničnim in namišljenim koncem sveta.
Brezmadežna ni niti znanost. Tudi znanstveniki tekmujejo za pozornost in jo pogosto lovijo s katastrofičnimi napovedmi. Znanost javno razkazuje svoja včasih dramatično različna mnenja, različne pojave lahko pogosto samo približno ovrednoti, to pa omogoča različne razlage - zlata priložnost za lahkomiselno ali zavestno zbujanje strahu (minister Križanič je nedavno prostodušno govoril o zvišanju temperature ozračja kar za 7 stopinj, kar temeljito presega vse napovedi resnih klimatologov). Nasploh velja, pravi Peter Sandman, za znanost paradoks: bolj ko je svet raziskan, več možnih nevarnosti poznamo.
Politiki, mediji, znanost in mnoge druge institucije so seveda tudi koristni - nevarnosti prepoznavajo in jih pomagajo odpravljati. A vsi po vrsti izgubljajo nekdanje zaupanje. To ne velja samo zanje. Kriza jasno kaže, da upada tudi zaupanje v osnovni sistem, v katerem živimo - kapitalizem, ali kar v sodobno civilizacijo.
Za kapitalizem je čedalje bolj jasno, da ne zna živeti brez nenehne visoke gospodarske rasti. Ta za silo blaži socialne napetosti, ki jih poraja sistem, a čedalje bolj najeda krhka naravna ravnotežja. V krizi, ko rast pade, lahko tudi socialni konflikti postanejo rušilni. Toda še nevarnejši se zdi diktat nenehne rasti v zvezi z okoljem, ker v njem povzroča morda nepovratne spremembe (segrevanje ozračja itd.). Dosegli in presegli smo meje rasti, pravi slavni Dennis Meadows. Človeštvo vodi ta tip razvoja v skrajno resne težave, vendar mu ljudje ne znajo in niti nočejo poiskati alternative. To jasno pripoveduje tudi sedanja kriza. Svetovni moto se glasi: dosezimo prejšnjo rast in vse bo spet O. K. A seveda ne bo, nasprotno.
Tako vsaj na Zahodu, a očitno ne samo na njem, saj se valovi strahu širijo po vsem planetu, nastaja drugačno čutenje sveta in razvoja. Združujejo in prekrivajo se vsi trije dejavniki novega zeit-geista: vedno nove realne grožnje, družbeni mehanizmi, ki dojemanje teh groženj še zaostrujejo, in izgubljanje vere v temeljni model razvoja. Tako se nam, realno in psihološko, vedno bolj spodmikajo tla pod nogami.
Iz te temačne slike (mnogi jo rišejo v svetlejših barvah) ne more nastati kaj drugega kot družba, ki nenehno niha med fatalizmom, upanjem, da bo že kako, in tesnobo pred prihodnostjo. Nastaja tudi jeza, ki pa zaman išče eno samo nesporno tarčo, saj v tej igri napredovanja, ki vodi v nazadovanje, sodelujemo vsi ali vsaj velika večina. Vsi smo za rast, ker vemo, da bo sicer bolelo. Bolelo bo tudi, če se bo nebrzdana rast nadaljevala, toda to bo nekoč v daljni prihodnosti, če bog da. Iz pogona nočeta radikalno izstopiti ne družba in ne večinski posameznik, čeprav je želja po spremembah velika. Tako se vsem tem čustvom po malem pridružuje še slaba vest.
V takem splošnem občutju se družbe na različne dražljaje odzivajo burno, pretirano ali prešibko, s strahom, včasih panično. Tudi strah zaradi prašičje gripe sodi v družino izbruhov strahu, ki ne odsevajo nujno realne stopnje nevarnosti.
Pri tem kolektivni strahovi niso samo nekaj negativnega. Lahko so kot bolečina, ki opozarja na bolezen. Zaradi strahu, da se ne bi ponovila morilska vojna, je nastala Evropska unija, strah pred jedrskim orožjem je preprečil blokovski spopad v hladni vojni. A ti strahovi ostanejo jalovi, ne delujejo preventivno, če jim ne sledi nobeno dejanje, ki bi skušalo odpraviti vzroke strahov. Potem smo samo bolj prestrašeni, bolj nesrečni, bolj dovzetni za manipulacije - tudi če je nevarnost namišljena ali se izkaže za nedolžno.
Nekako pri tem je človeštvo zdaj. Razvija se zgrešeno in nevarno, to tudi ve, v skrbeh je, a ostaja negibno in plove naprej v staro smer. Torej se bo na številna tveganja, ki jim je izpostavljeno, še naprej odzivalo živčno, včasih nerazumno. Pandemija strahu se bo nadaljevala.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.