7. 5. 2009 | Mladina 18 | Kolumna
Mučenja in opravičevanja
Človek je človek. Človek pa je vsekakor nagnjen, poleg tega, da ima lepe lastnosti, tudi k okrutnemu, nečloveškemu, odtujenemu kakršnikoli civilizacijski normi.
Ne vem, čemu naj se bolj čudim, ali odkrivanju poročil o uporabi mučenja, kakor se pri nas reče torturi, ali temu, da je v Ameriki to sprožilo tolikšno razpravo in takšno potrebo, da si nekdo opere dušo. Združene države imajo za sabo kar tri velike vojne v zadnjih petdesetih letih - krvave, mučne, protislovne - in tako razvit narod, kot so Američani, se ne bi smel čuditi, če se mora za leta nazaj spoprijeti z neprijetnimi dokazi, da so njegovi pripadniki med vojno uporabljali metode, ki jih prepoveduje ženevska konvencija. Človek je človek.
Človek pa je vsekakor nagnjen, poleg tega, da ima lepe lastnosti, tudi k okrutnemu, nečloveškemu, odtujenemu kakršnikoli civilizacijski normi. Da pozabi, kar misli o vsem, kar ga je naučila - če ga je - lastna miselna, družinska, osebna vzgoja, če se ji ne misli kar tako odpovedati niti v stiku z ljudmi ali narodi, ki jih sovraži.
Američani se niso spozabili le včasih, ko so se v pragozdovih Indokitajske spopadali z Vietkongom, ampak vedno, ko bi morali pokazati svojo idejno premoč. Še zlasti, ko so imeli opravka z nasprotnikom, ki so ga ujeli in jih je zanimal le kot nekdo, ki jim mora razkriti podatke o svoji strani. Tudi tisti, ki drži sovražnika v pesti, se mora znati obvladati. Tudi če ima o sovražniku izjemno slabo mnenje, če ga ima za samo nasprotje civilizacije, ki ji, kot misli, pripada sam, ostaja soočen s potrebo, da se ne izenači z njim. Še zlasti ne takrat.
Težko pa je ne izenačiti se, moramo priznati. Zgodovina ima o tem kar precej dokazov. Ljudje so do težav, ki jih čutijo, vedno imeli poseben odnos. Najlaže je bilo tistim, ki so znali vsako misel o tem, da bi ravnali okrutno, v sebi zatreti. Bili pa so drugi, ki so poskušali v okrutni maščevalnosti najti neizogibnost, ki se ji ne moreš in morda tudi ne smeš odreči.
Španski kralj Filip II., tlačitelj Nizozemske, je bil znan po tem, da je v tišini svojih soban rad tlačil in še kako drugače trpinčil muhe in majhne žuželke. To je bil človek, pod žezlom katerega je bila ustvarjena inkvizicija. Kaj je delala z zaporniki, mu je bilo znano ali pa je o tem vsaj lahko ugibal. Trpinčenje muh mu je morda olajšalo vest. So muhe, ne človeška bitja. V italijanski trdnjavi San Leone so slavnega alkimista in goljufa Cagliostra imeli zaprtega v kleti, v katero so mu po vrvi spuščali hrano, dokler ni po osmih letih izdihnil sredi pošastnega smradu.
V tem primeru si je oblast vest lahko lajšala s prepričanjem, da je okrutno kaznovala nekoga, ki si kratko malo ni zaslužil drugega. Morebiti pa lajšanje vesti niti ni bila potreba, ki bi se je sploh zavedali. Zelo dolgo v zgodovini človeštva se potreba po samoizpovedi sploh ni naravno kazala pri zmagovalcih.
In zdaj o tistem, zaradi česa sem se spravil k temi mučenja, ki vendarle veliko ljudem ali pa celotnim narodom ne da miru in se je morajo znebiti, če ne najdejo takoj blažilnega pojasnila ali opravičila. Opraviti imamo z Ameriko - ne zato, ker se je odkrilo nekaj, kar naj bi sama Amerika skrivala, marveč prav zaradi odkritosti, s katero se je sama spravila k temu, da resnico postavi na pravo mesto.
Brez razmišljanja lahko ugotovimo, da pripravljenost, bolje rečeno sklep Baracka Obame, da bo objavil podatke o mučenju ujetih teroristov Al Kajde, morebiti pa celo sodno preganjal izvršilce mučenja iz Cie in še koga, ne izvira iz globin ameriškega življenja. Povprečni Američan ima ta hip druge skrbi, sploh pa resnica o mučenju tujcev, ki so poleg vsega škodovali deželi, še zlasti v sedanjih težavnih razmerah, ne bo dvignila veliko prahu. Potreba po resnici in obsodbi ravnanja, ki je v nasprotju z neko mednarodno konvencijo, se je rodila med liberalno elito in tistimi, ki iz kakršnihkoli razlogov želijo svoji deželi - pa še svetovni sili, ki hoče »voditi svet« - vsaj v osnovi čisto vest.
Tisto, kar je prišlo na dan o mučenju v Guantanamu, zlasti pikantna podrobnost, da so pri zaslišanju enega samega človeka stoosemdesetkrat uporabili utapljanje v vodi, je pač moralo najbolj prizadeti liberalnega Američana, ki je tudi v hladni vojni videl svojo domovino na pravi strani. Podrobnost, da so se uporabe torture učili pri Sovjetih in Kitajcih, je neverjetna ideološka spozaba.
Ob tem sem se spomnil oddaje Sovjetska zveza, ki smo jo pravkar gledali na televiziji. Dolga in zelo dobro dokumentirana oddaja seže v čas takoj po ruski revoluciji in skozi naslednja desetletja odkriva mračno resnico o uporabi nasilja v sovjetski zgodovini, tudi o streljanju »bezprizornih« otrok v Stalinovih petletkah. Nenavadno pa je to, da se pripovedovanje o grozotah ne ustavi niti v zadnjem, če hočemo, Putinovem času in se avtorji niti ne vprašajo, ali se je Rusija vsaj za las spremenila na bolje. No, avtorji oddaje so doma v Latviji - kar se baltskih držav tiče, pa bodo zadnje na svetu, ki bodo Rusom priznale karkoli dobrega.
Američani nočejo, da bi predstavo o njihovem ravnanju s komerkoli karkoli skazilo. Sedanjemu, še vedno svežemu predsedniku ne more, zdi se, da ne sme, priti niti na misel, da bi dovolil skrivanje umazanih podrobnosti. Pri tem mu ni lahko in trudi se, da bi našel srednjo pot. Ta trenutek nasprotuje temu, da bi proti kršiteljem svetovnih pravil začeli sodno preiskavo. Morda bo pri tem ostalo. Ne more pa očitno ostati sprejemljivo niti tisto, s čimer odgovarja prejšnji podpredsednik Cheney: da so nedovoljene metode zasliševanja dobre, če so več povedale o sovražnikovih nakanah, in jih je zato treba razumeti.
Nekdo je rekel, da je škoda, da Obamov nasprotnik na volitvah ni bil prav Cheney. Kajti bil bi poražen, z njim pa tudi teorije o tem, da je vse dovoljeno, če koristi Ameriki. Ne vemo, ali se bo Obami posrečilo rešiti gospodarsko krizo. Svojo čast je rešil - ne, utrdil - v prvih stotih dneh. In to je nekaj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.