Arnold Stadler: Smrt in jaz, midva

+ + + +

Pritlikavci, pritlehneži, staranje

Nihče se tako besno ne loti Heideggerja kot Thomas Bern-hard v romanu Stari mojstri, smo mislili; razcefra ga, njegove štrikane volnene nogavice, njegovo filozofično držo, predvsem poveličevanje samosti in ljubezen do brunaric. Nikogar ni, ki ne bi Heideggerju privoščil, ko se ga loti Bernhard, nikogar, ki se ne bi posmehnil, vsak bi si želel, da bi Bernhard tako obdelal tudi njegovega sovraga, da bi pisal s takšno strastjo in privoščljivostjo in humorjem kakor

Bernhard o Heideggerju v Starih mojstrih, ne brez vzroka podnaslovljenih kot komedija. Vsak Avstrijec je trepetal, da bi se Bernhard njega in njegovih lotil na isti način, kot se je pisca Biti in časa v Starih mojstrih.

Zdaj pa še Stadler. Temu se reče pometanje pred svojim pragom, s Heideggerjem si delita mesto rojstva. Tudi sicer Stadler prav nič ne skriva, da je malo v Bernharda; pripovedovalec ga med enim od obiskov Solnograške skoraj obišče, pravzaprav sanjari, da bi kar pozvonil in mu stisnil roko, samo to. Sicer pa je v ospredju romana pripovedovalčevo zanimanje za (zapuščino) 'strica' Henryja, debeluškastega ostarelega in postopno vse bolj nemarnega, nehigieničnega homoseksualca iz visoke družbe. Njegova družina je bila kapitalsko skoraj poravnana s Kruppi, potem pa tole, Henry lahko neumorno, po dvakrat zapored naglas bere svojo poezijo nič hudega slutečim, kmalu tudi že povsem zbitim in utrujenim prijateljem, zmeraj manj prijateljem, vse do ranih jutranjih ur. Glavna posebnost strica Henryja je, poleg tega, da se druži z Ido Chagall, da so si njegovi dopisovali s Heideggerjem, potem še z njegovimi sinovi in imajo doma pismo, no, prepis, v katerem Einstein piše Heideggerju, da je relativnostna teorija bedarija. Imajo spomine na njegov obisk Henryjeve hanzeatske žlahte, z nerazumljivim predavanjem, spomine na njegov ogled ladij in morsko bolezen, na predavanja utemeljitelja ontološke diference pred visoko družbo, in kar vidimo njihovo terminološko zadrego, nelagodje ob tem, da so tu-bit-za-smrt, recimo. Stadler je neprizanesljiv, že njegova junaka, skoraj pritlikavec in nesposobnež, pajacelj, ki se druži s korpulentnim in simulantskim razvajencem, njune skupne dogodivščine, pa žlahta, pretežno mesarji in gostilničarji, pa dvomljivo ravnanje nekakšne družabne smetane, seveda že močno dekadentne in malo tudi degenerirane, vse je izpostavljeno posmehu v imenu neke pristne zagovednosti. Pri Stadlerju imamo občutek, da je nalašč robat, neobrušen, ne gre mu za ugodje ob stilu, svoj teren in presnovke kida bolj v gumijastih škornjih, švabske modele zadeva v živo in konec romana kot da je nalašč štorast, prenapet, ironično ambiciozen, bolj kot pri Moebiusovem traku prehaja od znotraj navzven klobasičarsko, prehod zafuranega življenja v literaturo se dogaja kot prelom forme in čista farsa. Surovo in udarno.