Zvezdne steze

zadržan +

Reboot!

Zvezdne steze - tako TV serija, ki je vzletela leta 1966, kot serija filmov, ki so vzleteli leta 1979 - so izgledale kot ameriško predmestje petdesetih in šestdesetih: sterilno, plastično, artificielno, kičasto. Hja, Zvezdne steze so - s svojo estetiko garažne razprodaje - izgledale kot ameriško predmestje v vesolju. Kdor je obtičal v tem predmestju, si je želel le eno: da bi se lahko skozi ključavnico teleportiral kam drugam. Celo vodna pipa je budila upanje. Kraterji, ki jih je ustvarjala predmestna psihopatologija (spomnite se le Krožne ceste, Lepote po ameriško, Kena Parka ali pa Malih otrok), so se preslikali v eskapistične, katarzične, kolonialistične, imperialistične tunele skozi čas. In ker se vse pop franšize stegujejo proti svojim koreninam in začetkom (Vojna zvezd, Batman, Superman, Možje X ipd.), je bil čas, da se tudi Zvezdne steze začnejo znova. Čas je bil za vrnitev h koreninam, ali bolje rečeno - za vrnitev v prihodnost: k senzibilnosti modernega gledalca, odvisnega od vizualne pirotehnike, epileptične kamere, hitrih rezov in digitalne protetike. V Wolverinu ste lahko videli, kako je Wolverine postal Mož X - v Zvezdnih stezah lahko vidite, kako sta Kirk (Chris Pine) in vulkanski Spock (Zachary Quinto) postala admiral Kirk in gospod Spock, kako sta torej ritualno zorela, kako sta postala prijatelja, kako sta se vpisala na elitno akademijo Starfleet, kako sta pristala na vesoljski ladji Enterprise in kako sta naskočila prvi tunel skozi čas, da bi ustavila malopridno, invazijsko, teroristično romulsko raso (Eric Bana), ki se igra s tokom zgodovine, toda njune misije so še vedno hoja skozi ključavnico, vključno s predmestnim upanjem, da sta bila ustvarjena za »nekaj boljšega«, »nekaj posebnega«. Vesolje je bolezen, zavita v mrak in tišino, pravi nekdo - boljšega opisa predmestja ni. Dodajte le še pošast, ki izgleda kot vagina. Brisačo?