Marcel Štefančič, jr.

 |  Mladina 19  |  Kultura  |  Film

Coraline 3 D

Coraline, 2009 Henry Selick

za +

Imam dva očeta in dve mami!

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marcel Štefančič, jr.

 |  Mladina 19  |  Kultura  |  Film

za +

Imam dva očeta in dve mami!

Končno - pravi družinski film! Resnična verzija Naše male miss. Coralina, ki ji glas daje vsega hudega vajena Dakota Fanning (hja, Dakota Building otroškega pop mučeništva), je tipična ameriška deklica. S staršema se je ravnokar preselila v tipično ameriško hišo. Jasno, njena starša sta tipična ameriška starša. Ko sta se poročila, sta gotovo hkrati rekla da. Oba počneta isto: pišeta o vrtnarjenju. Ves čas. Vztrajno in podjetno. To je njuna verzija sarkastičnega, distanciranega, apatičnega štiriprstnega igranja na klavir. Vsi skupaj so tipična ameriška družina. Kar pomeni, da živijo drug mimo drugega. Da drug drugega komaj opazijo. In da drug drugega zlahka pogrešajo. Če bi kdo izmed njih umrl, tega ne bi niti registrirali, tako da bi mrtvec potem mirno in hladno sedel med njimi - in tako bi živeli srečno do konca svojih dni. Čakamo le na to, da si bodo dahnili: Na smrt te ljubim! Mračna, obnošena, viktorijanska hiša, v katero se preselijo, itak izgleda kot replika hiše, v kateri je stanoval Norman Bates, alias Psycho. Še celo na rahlem hribčku stoji. Ko jo gledate, imate stalno občutek, da boste ob naslednjem premiku kamere zagledali Bates Motel, ki je bil, kot veste, ultimativni portal v cono somraka, okej, v neogotski upgrade paralelnega sveta. Razlika je le v tem, da zraven hiše, v kateri stanuje Coralina, ne stoji motel, ampak še ena hiša. In tajna vratca poskrbijo, da se Coralina preseli tja, »k sosedom«. Toda ta hiša je na las podobna hiši, v kateri živi s staršema. Ženska, ki jo zagleda v tej hiši, je na las podobna njeni mami. In moški, ki ga zagleda v tej hiši, je na las podoben njenemu očetu. Kar pa naj vas nikar ne zavede: to sta njen oče in njena mama. Le drugačna sta, hočem reči, spremenila sta se - na bolje. Zdaj sta topla, pozorna, ljubeča, občutljiva, dovzetna, barvita, delikatna, nesebična. In ustrežljiva. Vedno sta ji na voljo. Vse bi naredila zanjo. Če hoče, lahko čofota po lužah in blatu. Hja, Coralina je v paralelnem svetu naletela na popolno antiutopijo - idealizirano verzijo svojih staršev. V hladnovojnem šokerju Invazija tretjih bitij, ki ga je leta 1956 posnel Don Siegel, mentor Clinta Eastwooda, malo kalifornijsko mesto nenadoma nekaj obsede, tako da se prijatelji, starši, sorodniki in sosedje ne zdijo več taki, kot so bili prej, zato neka ženska panično dahne: »Ko so se prej pogovarjali z mano, je bil v njihovih očeh vedno blesk. Zdaj ga ni več. Ni emocij. Besede so sicer iste, toda prazne.« Coralina bi lahko dahnila ravno obratno: »Ko sta se prej pogovarjala z mano, v njunih očeh ni bilo nobenega bleska. Zdaj pa je. Emocije. Besede so sicer iste, toda polne.« Problem je le v tem, da imata njena starša namesto oči gumbe - kot igrače, no, medvedki in punčke. Nič ni bolj grozljivega od idealne družine in popolnega doma. In nič ni bolj domačnega od groze. Coraline 3D, fina, iritantna, morasta, srhljiva stop-motion animacija, posneta po romanu Neila Gaimana, Selickovo dopolnilo Predbožične nočne more in Mrtve neveste, neogotsko-stepfordska revizija Alice v čudežni deželi, okej, Alice v ogledalu, skanalizirana skozi korejski šoker Zgodba o dveh sestrah, je nadrealistični happening, v katerem se lahko v vsakem trenutku zgodi vse, kar se lahko zgodi. In kar se lahko zgodi, se zgodi. Coralina se iz deklice, ki hoče zbežati svojima staršema, prelevi v deklico, ki ne ve, kateremu paru staršev bi zbežala - tistemu, ki jo na smrt ljubi, ali onemu, ki je ne bo nikoli pustil stran? Tistemu, ki je bolj živ od živih staršev - ali onemu, ki le misli, da je živ? Saj res, kaj je bolj srhljivo: to, da je en par staršev ne ljubi dovolj - ali to, da se ljubezni drugega para staršev ne bo mogla nikoli znebiti?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.