14. 5. 2009 | Mladina 19 | Kolumna
Hazardiranje
Polom Rehnovega predloga bi Slovenijo spravil v resne težave
© Tomaž Lavrič
Slovenija še naprej igra poker z blokado hrvaškega vstopanja v EU.
Od samega začetka je bilo jasno, da je odločitev izjemno tvegana in se utegne obrniti proti nam. Podcenili smo odpornost Hrvaške, precenili veljavo svojega članstva in podporo Unije, naredili malo ali nič, da bi jo okrepili. Tudi taktično smo ravnali slabo: če smo že uporabili tako skrajno sredstvo, kot je blokada, bi morali biti dosledni in ga uporabiti tudi pri hrvaškem vstopanju v Nato. Tako pa smo svoj veto umetno razdelili, dahnili da za Nato in Hrvaška je najkasneje takrat izgubila še zadnji strah, da se bomo šli blokado vstopa v EU zares. Potem je vrtenje kolesja dobilo svojo vztrajnost.
Kako tvegana je igra, je dokončno potrdil zadnji Rehnov predlog. Namesto prvotne mediacije, za katero se Hrvaška hladnokrvno ni zmenila, nam je ponujena arbitraža, za nas sicer oslajena z nekaterimi ugodnostmi (načelo pravičnosti, lažji dostop do odprtega morja ...), a še vedno arbitraža. Z njo verjetno ne bomo dobili tistega, za kar nam najbolj gre - prostega (teritorialnega) dostopa do odprtega morja.
Skratka, Pahor se je z blokado uračunal. Hkrati ni postavil jasnega cilja tvegane odločitve; je bila to arbitraža, mediacija, hrvaško popuščanje, ki bi šlo tako daleč, da bi nam sosedi odstopili koridor do odprtega morja? To ni bilo nikoli jasno povedano.
Vsega pa ni mogoče naprtiti samo premieru; ostro potezo so podprle vse stranke, nenadoma vse slepo bojevite. Stari kompleksi več- in manjvrednosti do sosede so napravili svoje in blokada je v vseh nenadoma zbudila občutek moči. Podobno se je odzvalo tudi ljudstvo. Seveda pa poglavitno odgovornost nosi vlada.
Če pogledamo na stvari tako, je bila odločitev za blokado napaka. Toda pogledati je mogoče tudi drugače.
Brez blokade, te skrajne oblike pritiska, bi vse ostalo po starem. Piranski zaliv bi bil še naprej razdeljen na pol, tam in drugje na dolgi skupni meji bi občasno prihajalo do incidentov, mi prostega dostopa do morja ne bi imeli, odnosi med državama bi se še naprej zastrupljali, se iz politike širili med ljudstvo, motili gospodarsko menjavo. Naše notranjepolitično prizorišče bi delali bolj nacionalistično, ksenofobno in demagoško; ozemeljski spori so kot ustvarjeni za to. Mejno vprašanje bi bilo še teže rešiti kot zdaj.
Z dosedanjim statusom quo Slovenija torej ne zna mirno živeti naprej. Za to je s politiko izvršenih dejstev, neverodostojnostjo, slepomišenjem itd. kriva tudi naša ljuba soseda. Mejni spori sprte strani pogosto dobesedno pootročijo. Tudi Hrvaška je slepa, če iz slovenske blokade ne bo potegnila nobenega nauka. Njena politika ta čas doživlja napad samoveličja in hoče še manj kot sicer vedeti, da nenehno skakanje v lase škodi tudi njej.
Rehnov predlog je velika priložnost, da se to obojestransko pogrezanje v nesodelovanje, trajno napetost in sovraštvo konča. Brez blokade posredovanja Unije ne bi bilo in v toliko je blokada prinesla preboj. Državi sta v medsebojnih odnosih zabredli tako globoko, da sami spora nista več sposobni rešiti. Objektivno gledano je arbitraža najkasneje od propada sporazuma Drnovšek-Račan edina možnost, da se mejni spor konča.
Priložnost se splača izkoristiti. Za to govori veliko razlogov.
Status quo je, kot rečeno, za nas škodljiv. Rehnov predlog za Slovenijo ni idealen, zanesljivo pa je bistveno boljši od sporazuma o haaški arbitraži, ki ga je s Sanaderjem naklepal Janša. Navsezadnje pa celo to, da bi dobili prost dostop, hipotetično ni izključeno.
Bistveno je: glede na sedanje razmere s sprejetjem Rehnovega predloga nimamo kaj izgubiti, kvečjemu bomo na boljšem. Piranski zaliv že zdaj do polovice nadzorujejo Hrvati. Tudi če nam prost (teritorialni) dostop do odprtega morja ne bo prisojen, nam bo neoviran dostop še naprej jamčilo mednarodno pravo. Hkrati bi se začeli odnosi s Hrvaško urejati, »hrvatizacija« našega notranjepolitičnega prizorišča bi se končala, množice Slovencev bi bolj sproščeno romale na Jadran ... Za arbitražo in pobotanje s sosedo govorijo tudi širši strateški razlogi. Glede avstrijskega ekonomskega prodiranja in vedno tlečega italijanskega revanšizma bi morali biti Slovenija in Hrvaška naravni zaveznici.
Polom Rehnovega predloga bi prinesel še eno velikansko težavo. Slovenija bi potem tako rekoč morala nadaljevati blokado hrvaškega vstopanja v EU, saj bi sicer učinkovala kot popoln tepec in luzer. Toda potem bi se takoj začela tegobna vprašanja. Do kdaj bomo blokirali? Kako bomo vzdržali pritiske iz Unije, ko pa imamo že pri vinjetah take težave? Kaj bo prinesla popolna zaostritev odnosov s Hrvaško, kjer bo politika krivdo za svoje velike notranje težave valila na nas? Če bomo blokado lepega dne vendarle odpravili, dobili pa nič, kdo nas bo potem še jemal resno?
Tudi če se ponudba EU za nas ne bi končala optimalno, bi nam prihranila nemogočo dilemo (kaj napraviti z blokado) in slab razvoj dogodkov v prihodnje (slabšanje odnosov s Hrvaško in z Unijo, slabitev našega strateškega položaja, ekonomske težave itd.). Negativni srk slabih odnosov s Hrvaško bi popustil. Pri tem pa z arbitražo, kot rečeno, na slabše ne moremo priti.
Če politika te priložnosti ne bo izrabila, je ne bo predvsem zaradi ujetosti v notranjepolitične strahove. To je kratkovidno in škodi obema, državi in politiki (oblasti) sami. Ljudstvo še ni tako zanorjeno, da ne bi videlo tudi koristi, ki bi jih prinesel konec mejnega spora. Do volitev bi na morebitne zamere vsaj deloma tudi pozabilo, med drugim zato, ker Janša, ki je Slovenijo rinil v bistveno slabši arbitražni položaj, ne bi mogel hudo razgrajati.
Če povzamemo: dokončna zavrnitev Rehnovega posredovanja bi Slovenijo spravila v bistveno slabši položaj kot sprejetje ponujene rešitve. To velja tudi za prikrit ne - formalno bi predlog sprejeli, vsebinsko pa ga z zahtevami po dopolnilih zavrnili. Na tem spolzkem terenu smo zdaj. Hazardiranje, začeto z blokado, se nadaljuje.
To ne pomeni, da bo komisija EU nujno zavrnila vse slovenske zahteve po »izboljšanju«. Toda manevrski prostor je majhen. Unija se bo morda delala neumno in dopustila, da se začno stvari vleči v novo, neproduktivno natezanje. Morda bo celo izdelala nov predlog. Lahko pa se zgodi, da bo rekla: potem pa nič. Če bomo te besede ponosno ponovili tudi mi, bomo znova ostali sami, brez strategije, s hromečo blokado okoli vratu. Vsa prej omenjena mučna vprašanja pa bodo pritiskala, in to sredi krize.
Če je politika (oblast) zbrala pogum za blokado, ga bo morala - skupaj s pametjo in nekaj hladnokrvnosti - tudi za arbitražo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.