Jurij Hudolin: Pastorek

+ + +

Kralj v Panulah

Drugi Hudolinov roman je po razvojni liniji in kronologiji predhodnik prvega, Objestnosti; tam glavni lik hara po domači literarni sceni, bluzi in malo tudi kolesari, pritiska navzdol in se klanja navzgor, dovolj netaktno in brezkompromisno, da so nekateri, ki literarno sceno bolje poznajo, posamezne modele celo prepoznali in trdili, da gre za roman na ključ, in stebri, kolonada te scene je odreagirala uho za uho in za ušesa. Pri Objestnosti preseneča predvsem želja po še in še, čeprav je že vsega preveč, žensk in brzičev in slave in komplotov in vsega tekočega in razsutega, praškastega. Zdaj, v Pastorku, ki izpisuje predhodno zgodbo, vidimo, zakaj. Zaradi maltretiranj v otroštvu, zaradi odsotnosti ljubezni, zaradi nastavljenosti čistemu zlu, ki ga v tem primeru poosebljajo očim in njegovi bratje v zabačeni vasi Panule v bližini Pulja. Ta pa se turistično razvija in imamo potem takšno tipično gostinsko zakulisje; bosance, ki strežejo in kuhajo, goljufanje z jestvinami in precenjene parcele v šikari ob morju, poletne obiskovalke vseh starosti in oblik, ki so brale o poletnih avanturah in se jim te zdaj zdijo na dosegu roke.

Benjamin, pastorek, je tako rekoč ujetnik situacije, mati se poroči z lokalnim mogotcem, tudi Kantor z Betajnove se lahko skrije pred njim, to je človek nizkih manir, ki z rokami kot loparji dela njokule iz smrklja in jih frca naokrog, ves čas in vsakokrat, zbije vsakogar, povalja vse in ima vse v malem prstu. Hudolinova pripoved je izrazito črno-bela, na eni strani imamo poba in njegovo mater, ki tablete splakuje z žganjicami, tadva sta jebeni stranki, na drugi strani so Panulaši in njihov vožd, med njimi pa prava mala zgodovina podlosti, prevar, lažnih pogodb, finančnih tokov in zasoljenih računov in tudi pastorkova pot gre iz sobe in izza šanka kot delovišča proti svinjaku, dokler ga še iz tega ne vržejo in se potem odpravi nazaj, v Ljubljano. Roman malo spominja na žanr preganjane nedolžnosti, ki je govoril o puncah, ki se znajdejo v kotičkih Imperija - britanskega, seveda, žanr je kar star - in jih samo njihova dobra vzgoja in čisto srce rešijo pred pogubo, če že ne pred torturo. Tisto, kar mladec iz Objestnosti naredi z literarno sceno, naredi Benjamin z Istrani in Panulami še prav posebej, predvidljivo linearno in verjetno s premalo distance, ki bi jo seveda moral nositi tudi jezik. Ta sicer je avtorski, vendar je metaforika vsaj pri glavnih izmislekih tavtološka, jaha svoje pogruntavščine do konca, hkrati je ravno tam, kjer poskuša biti drastična, tudi ohlapna in nenatančna, gostobesednost posameznih primerjav dela to pisavo rahlo pretenciozno.