21. 5. 2009 | Mladina 20 | Kolumna
Lokalni ali evropski spor?
O tem, da se ne zavzemamo le za svoj izhod, temveč tudi za izhod drugih na odprto morje, še nisem slišal niti besede, ne uradne ne zasebne
Veliko je reči, ki sprva delujejo nenaravno, in takšna je slika ladje velikanke v koprski luki. Vendar je danes tudi to mogoče. Še nedavno le misel, ali nesramna želja, je pred nami kot resnična luka. Začeli smo v to verjeti, vendar se nam sosedje čudijo. V sporu, ki se vleče med Hrvati in nami, druga stran te luke navadno niti ne omenja. Raje patetično govori o tem, da »ne bo nikoli dala niti centimetra svoje zemlje«.
Neverjetno je v diplomatskem sporu pravzaprav to, da tudi mi tiste luke ne omenjamo naravnost. Vsaj ne takrat, ko uporabljamo uradni jezik. Sicer pa pri vsem že nekoliko dolgočasnem prerivanju v medsebojnih razpravah - in še manj pred pričami v Bruslju - redko omenjamo luko. Kar mislimo, se mora verjeti posredno. Ne bomo rekli luka, marveč potreba po »stiku z odprtim morjem«. Govorimo nekako antiseptično. Kakor da že sam pojem luke ni čist, raje rečemo stik z morjem. To je, kakor kadar dostojni ljudje govorijo o spolnem občevanju. So bolj neposredni izrazi. Toda raje uporabimo tujko: seks.
Naša obala je kratka, kakšnih 40 kilometrov, če se ne motim. Nikoli se mi ne zdi tako majhna, prej nasprotno, ta izhod na morje naše države deluje ogromno. Ko sem se nekoč vozil po obalni avtocesti skozi ameriško zvezno državo New Hampshire, nisem od meje do meje potreboval več kot petnajst minut. Obala te lepe zvezne države je dolga okoli 40 kilometrov, izrabljena pa tako, da prinaša milijarde. Hotel pri hotelu, penzion pri penzionu.
Zdaj pa pošteno: kako pridemo do tega, da o tej naši obali, na kateri stoji luka, ne govorimo kot o veliki obali? Česa se sramujemo? To je obala, ki zadovoljuje Slovenijo, je v pravilnem sorazmerju z velikostjo države!
O vsaki stvari bi se pri nas lahko govorilo drugače, kot to navadno delamo - saj so tudi takšni, ki ne morejo mirno uporabiti besede država, ampak opravičljivo rečejo državica. No, naši ministri navadno rečejo mala država, kakršna pač je.
V časih, ko sem živel med velikimi narodi, v Britaniji in ZDA, se je dogajalo, da so me mimogrede vprašali, kakšna je Ljubljana. Ljubljane po številu prebivalcev res ne moremo uvrstiti med velemesta. Potem ko domačinom mimogrede, brez pripomb, povem, da ima to mesto tri gledališča, dva velika simfonična orkestra (pravzaprav še tretjega), štiri dnevne časopise (v času, ko nekatera svetovna mesta izgubljajo še zadnjega), univerzo, kliniko (ki je v času Jugoslavije imela mednarodni ugled) in tako naprej, pa se obrazi zresnijo in se na njih pojavi vprašanje, ali sploh vem, kaj govorim.
V luki, o kateri pišem, se pretovarja ogromno ladij in velja, poleg Trsta, ki se ne znajde prav, za največjo luko severnega Jadrana (če ne tudi širše). Res je po svoje čudna. Sprejema velike ladje, ne more pa spraviti skupaj gledališča s polno zasedbo, kakor ga imajo druga manjša slovenska mesta. Je velika luka v majhnem mestu. Sami ji ne damo tistega, kar bi morali - denimo, vsaj še enega železniškega tira, o katerem samo besedičimo ter gradnjo odlagamo morebiti šele na prihodnje stoletje. Imamo luko, ampak bi najraje o njej ne govorili, še manj pa razmišljali. Tako je pač. Vendar bi se vprašal, zakaj jo celo naši vodilni predstavniki s takšno težavo sploh omenjajo. Saj tudi o tistem »stiku z odprtim morjem« dolgo nismo govorili, govorimo šele zdaj, ko se je razbesnel spor s Hrvaško. Besedo stik omenjamo zelo redko, sramežljivo, kakor zelo dobro vzgojeni le previdno uporabijo besedo seks. Bežimo od tistega, kar je pri vsem skupaj bistveno in glavno.
Ker najbrže nismo sami v sebi razčistili resnice o tem, da smo se, zgodovinsko, kar na lepem znašli s pravo luko v rokah, smo tu obstali in se ne premaknemo. Niti v diplomatskih stikih, kolikor mi je znano, ne bi veliko govorili o luki kot vprašanju, ki se tiče tudi tretjih, ne le Slovenije in Hrvaške. Luka posluje z globokim zaledjem, ki ga mi redko omenjamo, Hrvati pa iz razumljivih razlogov še veliko redkeje. Luka deluje kot vhod in izhod po morju za vrsto držav, za Madžarsko, Češko, Slovaško, Bavarsko, Avstrijo, pa tudi za Ukrajino in še koga. Od drugod prihaja zanimanje. Aleksandrija bi rada trgovsko linijo, Indijci tudi razmišljajo o tem.
Z eno besedo, celoten spor med Slovenijo in Hrvaško ne poteka le v regionalnem, marveč vsaj še v kontinentalnem smislu, luka bi vsaj lahko bila pomembnejša, kot smo o tem svoj čas le sanjali. In ko o takšnih možnostih razmišljajo, se ne bi smeli čuditi Hrvatom, saj nas ti ne bi radi videli kot »pomorsko deželo«. Kaj pa bodo potem storili s svojo Reko, ki so jo sicer doslej zanemarjali! Saj smo jih šele mi z našim sporom spomnili, kaj zamujajo in proti čemu bi morali postaviti neko zaporo.
Res je, da to nič ne pomaga, saj se plovba ne more kratko malo prepovedati. Res je, pa vendar ...
O tem, da se ne zavzemamo le za svoj izhod, temveč tudi za izhod drugih na odprto morje, še nisem slišal niti besede, ne uradne ne zasebne. Bili so časi, ko smo izstopali iz Jugoslavije in smo imeli usta polna besed o, recimo, Srednji Evropi, kamor naj bi spadali, ne pa k tistemu Balkanu, kjer smo sicer dobro zaslužili, vendar vedno mislili, da ni dovolj dober za nas. Kje je zdaj tista Srednja Evropa, da bi se nanjo vsaj sklicevali? Nisem sicer prepričan, da bi nam Srednja Evropa kar tako priskočila na pomoč z jasno opredelitvijo. Čehi so pravkar vodili Unijo, pa jim še na misel ni prišlo, ne Topolaneku, ne tistemu srednjeevropskemu aristokratu Schwarzenbergu, niti ne zadirčnemu Klausu, da bi se oglasili ob sporu in mimogrede opozorili, da vprašanje ne zanima le Hrvatov in Slovencev, ker ne gre le za njihovo zadevo.
Tako je s to stvarjo. Če o tem nočejo govoriti »srednjeevropejci«, pa seveda tudi ne kouchnerji in drugi velikani, potem ni razloga, da tega ne bi poudarjali mi. In da tega ne bi posebej poudarjali pri arbitraži, ki se ji očitno ne bomo mogli izogniti. Če bo pomagalo ali ne, vsaj resnica je.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.