Bruce Chatwin: V Patagoniji

+ + + +

Pot v zgodovino

Chatwin je sredi sedemdesetih let, ko je bil direktor v dražbeni hiši Sothesby's, v službo poslal telegram, da gre za pol leta na pot, in je sledil temu, kar ga je že v ranem otroštvu v babičini vitrini najbolj privlačilo, namreč košček dlakave kože brontozavra, čeprav se je potem izkazalo, da gre za milodona, za izumrlega orjaškega lenivca, ki ga je našel eden njegovih prednikov v Patagoniji. Patagonijo je v času hladne vojne čislal tudi kot najvarnejši košček planeta, saj naj bi tja zaneslo najmanj radioaktivnih padavin, če bi izbruhnila jedrska vojna, ki je bila skoraj v zraku. Dvojni dolg potem veselo poplača; Chatwin se klati, malo peš in malo na štop in malo s plovili, malo poskakuje čez od uvoženih bobrov podrta debla in brodi po rekah, vendar narava, razen ptičev in kakšnega radovednega gvanaka, ki ga spremlja, ni v središču njegovega zanimanja, bolj ga zanimajo termično obdelane domače živali.

Patagonija je očitno slepič zgodovine, tam so svojo priložnost iskali pustolovci z vse južne poloble, novozelandski in avstralski, pa nemški in burski begunci in ruski revolucionarji, eni po prvi vojni, eni že prej. Tja so se umaknili nekateri veliki revolveraši Divjega zahoda, recimo Butch Cassidy, tam so bili Divja tolpa in razni ponarejevalci pa anarhisti in vstajniki in lažni monarhi in monarhisti in prevaranti in iztrebljevalci kitov in tjulenjev in Indijancev, in bolj kot potep po neokrnjeni pokrajini je Chatwinovo potepanje po Patagoniji potovanje v talilni lonec. Med ljudi, ki so sledili ameriškemu snu na najjužnejši konec Južne Amerike in so okolju primerno robati, rdečkasti enkrat zaradi pigmenta in drugič zaradi pijače, kar se ne izključuje nujno, čeprav nekateri ne brez aristokratske patine. Patagonija je slepič, v katerem se znajdejo blazni uporniki in poblazneli salezijanci, teoretiki zarote in zarotniki, kjer je magičnost in skrivnostnost mogoče najti v legendah in anekdotah na vsakem koraku, in včasih je prav v oči bijoče neskladje med pričevanji in med zapisanim. Ta regija je očitno dobro gnojišče za vsakršne grandomanije, pretiravanja, različne, diametralne poglede in interpretacije. Chatwin se je za pot dobro pripravil, opravil je temeljito raziskavo gradiva in imamo tako v potopisu vse mogoče, od novih hipotez o poimenovanju Patagonije, reference iz Shakespearovega Viharja, navezave na nekatera velika mesta iz literature. Na skrajni točki kontinenta tako trčijo erudicija in družabnost in lokalne legende in izumrle živali in teorije o nastanku življenja, vsa ta fantastična mešanica je očarljiva in kar naenkrat se nam zazdi, da je tisto, kar je literarno proslavilo kontinent v sedemdesetih letih, ko je po argentinskem in čilskem jugu hodil Chatwin, magični realizem, na vsakem koraku, samo odkopati ga je treba.