Dimitri Velhurst: Beda stvari

+ + + +

Veseljaki do konca

Nisem zahteven, če kdo napiše, da je bil televizor doma ves čas prižgan kot kamin ubogih na duhu, potem me je že kupil, tako kot s stavkom, ki je priskrbel naslov, da vozijo otroke s sabo v domove za ostarele, da bi »kompenzirali - ali poudarili - dejstvo, da so stari predali življenje naprej. Kakor palice v večnem štafetnem teku, katerega smisel je vsem neznan, a se ga vsi vendarle oprijemamo v veliki bedi stvari.« Velhurstu ta nabrita in malo depresivna štimunga in lucidna dikcija uspevata iz zgodbe v zgodbo, poglavja so namreč skoraj zaključene celote, vsa pa so uglašena na življenje njegove razširjene družine, očeta in bratov in njihove matere, h kateri se po neuspešnih zakonskih zapletih neustavljivo vrnejo. Vsi ga prav nemarno žlampajo in sploh veseljačijo, možačijo, polagajo roke in sodelujejo v vsakovrstnih pivskih tekmovanjih, na katerih zaradi pretreniranosti in z leti pridobljene kondicije običajno zmagujejo, zaradi brezposelnosti imajo tudi precej možnosti za trening, no, vsaj časa. Ženske jim slej ko prej pobegnejo, vendar se nekaterih med njimi niti ne spomnijo, druge so seveda kurbe in mrhe, tudi pripovedovalčeva mati, ki je še bolj grozna, predvsem na drug, ženski način, od očeta. Mali Dimitri ji zato hrabro in odločno pobegne, njenim večnim scalnim problemom in potrebam, za katere direktno krivi sina in porod, eno redkih skupnih zadev, ki jih imata.

Velhurst se je lotil nefunkcionalne družine, najlepše babe, ki jo obiskujejo, so njegove socialne delavke, pahljača zanimivih stricev in odbitih sosedov je dobro razširjena in imamo potem skoraj izsek iz flamskega malomestnega in pretežno proletarskega življenja, ki ga vedno bolj okupirajo razni priseljenci v vilah s svojim čudaškim načinom življenja, zbiralniškimi strastmi in protioštarijskimi predsodki. Roman Beda stvari je napisan s čudežno nežno zajedljivostjo, čeprav se osebe, ki tvorijo množinski samostalnik Velhursti, hrabro borijo brez upa zmage, pa je to pisanje pregneteno s humorjem, z globokim uvidom v stanje stvari, ki mu ne manjka humorja. Ta se razrašča na kulturi, no, kulturah, predvsem tistih, ki žlahtnijo pivo in pomagajo pri fermentaciji njegovih sestavin, vsako drugo kulturno početje je že sumljivo in vnaprej podvrženo ostri zajebanciji. Nekaj epizod je prav eksistencialističnih in tesnobnih, iskanje cigaret v porodnišnici, s sinom preživeti dan, ko oba komaj čakata, da ga bo konec in bosta šla vsak po svoje, in Velhurstu uspe slikanje atmosfer, ki jih preseka z ostrino in uvodom, in ves čas imamo občutek, da gre za enega tistih koktajlov, v katerih visokooktansko žganico lepo razblaži kapljica sladkobe.