Odrasli

zadržan

Potopljeni zaklad 2.

Slovenija ima srečo. Vse velike epidemije jo vedno zaobidejo: aids, nore krave, prašičja gripa. In kaj je posledica tega? To, da nas potem zaobidejo tudi vsi filmi. Kot da smo kužni. Še srečo imamo, da se vsaj slovenski filmi dogajajo v Sloveniji. Kar pa po drugi strani spet ni ne vem kakšna sreča. Samo pomislite: če se film - recimo Jama groze - dogaja v kaki jami, se ne dogaja v Postojnski jami (ali pa kaki drugi slovenski jami), ampak v britanski jami. Kaj pa če v filmu - recimo v šokerju Proteus - mutira človeška ribica, ki potem krene na križarski pohod? Ne, kar lepo pozabite, film se ne dogaja v Postojnski jami, ampak v kitajskem morju. In če se kaka mlada, nova vzhodnoevropska deželica prelevi v turistični Grand Guignol, potem to ni Slovenija, ampak Slovaška. In ko posnamejo nadaljevanje, je to še vedno Slovaška, ne pa Slovenija. Živo si predstavljam, kako je bilo na scenaristični seansi, na kateri so tuhtali, kje naj se dogaja nadaljevanje Krvavega hostla: Slovenijo in Slovaško vsi mešajo razen nas, so si rekli scenaristi - in tudi nadaljevanje postavili na Slovaško. Ha! Da nam ne bo kdo v Sloveniji sikal, da mešamo Slovenijo in Slovaško! Moj odgovor je: prosim, zamešajte Slovenijo in Slovaško! Kar nas pripelje do Odraslih, francoske komedije, ki bi se lahko povsem mirno dogajala v Sloveniji, pa se ne. Dogaja se na Švedskem, na švedskem otočku, kamor pripotuje Albert (Jean-Pierre Darroussin), ločeni knjižničar, ki svoji hčerki Jeanne (Anaïs Demoustiers) - zdaj že hormonski najstnici - vsako leto razkaže kako novo evropsko državo. Toda ekscentrični Albert ima polno glavo, ali natančneje: obseden je tako s svojo hčerko kot z lovom za izgubljenim vikinškim zakladom, kar pomeni, da je z rezervacijami rahlo zamočil, tako da si morata počitniško »kočo« deliti z boemsko francosko turistko in lastnico te »koče«, ki bi jo lahko igral Roman Končar. In to brez problema - celo svoj francoski akcent iz Potopljenega zaklada bi lahko obdržal, kar bi seveda lepo poudarilo komunikacijsko komedijo sodobne Evrope. To je, če se ne motim, glavna poanta te komedije - če odštejemo spoznanje, da je Albertov pustolovski eskapizem le znak njegove »osamljenosti« in »odtujenosti« v sodobnem svetu. No, če vprašate mene, potem je njegovo mitomansko fantaziranje o vikinškem zakladu le znak »odtujenosti« tistih, ki delajo v javnem sektorju. Hej, Albert je knjižničar - in teh ne odpuščajo, ne. In medtem ko bi lahko »zaklad« našel v oni francoski turistki, ki bi jo v imenu protikriznega nižanja stroškov igrala kar NBG ali pa MMM, bi lahko Jeanne shodila s kakim mladim agrftvjevcem, morda celo kakim slovenskim estradnikom, kajti njen Šved tudi dobro poje. Ker pa bi Roman film gotovo tudi koproduciral, bi verjetno dosegel, da ga v imenu večje kompleksnosti, pregovorne diverzificiranosti in cvetenja vseh evropskih cvetov posnamejo na Švedskem. Ne pozabite, Vojko Duletič je film Na klancu posnel na Bledu. Iskreno rečeno, briga me: samo da rečejo, da se dogaja v Sloveniji! Magari na fiktivnem slovenskem otočku! To bi tudi vsem tistim štosom o nepraktičnosti turističnih vodičev navrglo novo dimenzijo, obenem pa bi lepo prejudiciralo našo mejo s Švedsko in humaniziralo vse naše geopolitične nevroze.