4. 6. 2009 | Mladina 22 | Kolumna
Bruselj ni Beograd
Šibko zanimanje za evrovolitve je izraz “demokratične utrujenosti”, ki ogroža ves Zahod
© Tomaž Lavrič
Evrovolitve v glavnem povzročajo zehanje. Ta vseevropska zdolgočasenost je značilna tudi za Slovenijo. Pri tem je Unija za nas izjemno pomembna, a jo slabo poznamo. Zato se v njej tudi slabo znajdemo.
EU je že dalj časa v nekakšnem prehodnem stanju. Ta čas jo muči predvsem globalna kriza, v kateri vsaka članica rešuje svojo kožo. Protekcionizem se še krepi in načenja poglavitno vezivo Unije - skupni trg. Skupnost rahlja tudi ponovna krepitev države; Unija ni država, država je vedno nacionalna. Poleg tega lizbonska pogodba še zmeraj ni sprejeta. Zavezništvo Nemčija-Francija, tradicionalni motor Unije, kašlja in škriplje. Še bolj skrb zbujajoče je vedenje Nemčije; najmočnejša evropska država in poglavitni nosilec evropske ideje gleda - podobno kot Francija in Anglija - na Unijo vedno bolj le še skozi prizmo svojih interesov. Unija se tudi zato ne more dokopati do skupne strategije proti krizi.
Ta je še poudarila proces, ki traja že dalj časa: širjenje in poglabljanje (strnjevanje) Unije se ustavlja. Hrvaška je ena zadnjih držav, ki jim je bilo namenjeno, da še smuknejo v veliko družino. Familija pa ne ve, kako naprej, in neodločno niha med ohlapno federacijo in trdnejšo zvezo. Zadrego je doslej reševala količinsko, s širjenjem, a ta model se je izčrpal.
Pomembno je še nekaj. Kriza ne ogroža samo gospodarstva, ampak tudi demokracijo. V kriznih časih uspevajo populisti in skrajneži, ki večinoma nasprotujejo tudi Uniji. Sposobnost in volja skupnosti, da bi v času, ko je sama v težavah, pritisnila na posamične problematične članice, slabita. Tako se npr. za Berlusconija že dolgo ne zmeni nihče več.
Če torej Unijo slabo poznaš, se v njej ne moreš dobro znajti. EU pa v dobrem in slabem močno določa naše življenje. Toda za našo politiko je »Evropa« kmalu po vstopu kljub drugačni retoriki postala v bistvu nezanimiva; vsa njena pozornost je namenjena domačemu hotelu. Začasna izjema je bilo naše predsedovanje EU, proti Bruslju pa za hip pogledamo tudi ob vsakokratnih volitvah v evropski parlament.
Zehanje nas mine še, kadar zabredemo v težave kot zdaj s Hrvaško ali z vinjetami. Siceršnje brezbrižnosti ne spreminja niti to, da je bil sedanji premier evroposlanec, prejšnji pa predsedujoči EU. To pomanjkanje resničnega zanimanja odslikava tradicionalno obrnjenost Slovenije vase. Temu se lahko reče tudi zaplankanost.
Tako stanje duha se opazno ne spreminja, morda se celo slabša, in to bi moral biti znak za preplah. Z impulzi iz tujine bi se morale napajati (ali pa se jih braniti) vse elite, še zlasti politična. Pri nas je do sveta in EU še najbolj odprto gospodarstvo.
Na šibko zavzetost za EU gotovo vplivata tudi majhnost Slovenije in njena s tem povezana majhna teža v skupnosti. To zavedanje deluje na angažiranost hromeče, lahko pa bi nas spodbujalo. Majhen človek se lahko obnaša zelo različno, to pa prav tako velja za države. Enako kot politika čuti tudi ljudstvo in v tem pogledu ne pritiska nanjo. Zato ni čudno, da se v tujini ni res uveljavil noben naš politik ali da slabo črpamo evrosredstva.
Z držo veličastne osamljenosti si tudi nismo mogli pridobiti trdnejših zaveznikov. Z zavezništvi je nasploh križ, zlasti za majhne države. Posebno tesne odnose s kako državo ali skupino držav lahko imaš na podlagi zgodovine in soseščine (skandinavske države se praviloma podpirajo) ali pa si jih pridobiš tako, da se prepustiš v varstvo (in sprejmeš pokroviteljstvo) te ali one velike sile. Za nas se kot tak varuh-nadzornik zaradi zgodovinskih povezav in gospodarske odvisnosti ponuja predvsem Nemčija. Slovenija je takega zaveznika podobno kot vse nove članice z vzhoda Evrope iskala v Ameriki in ji pod Ruplom, ne posebno bistro, dajala celo prednost pred EU.
Shajaš lahko tudi kot prosti strelec, a le, če znaš spretno iskati ad hoc zavezništva, dobro poznaš razmerja moči itd. Mi smo, kot rečeno, do EU v resnici ravnodušni. S Hrvaško bi lahko bili v njej naravni zavezniki, a polagoma postajamo sovražniki. Tudi to kaže na oddaljevanje od Skandinavije kot zgleda.
Doslej smo v EU veljali za spodobno novo članico in si tako pridelali predsedovanje. S škodo zaradi blokade Hrvaške se pretirava, nekoliko bolj problematični pa smo le postali. To ni nujno samo slabo; Poljska (ki pa je seveda neprimerno večja) si je različne ugodnosti pridobila prav kot problem Unije par excellence. Če si vedno pohleven, če mirno sprejemaš dvojna merila Komisije za majhne in velike države in velikim bereš želje z ustnic, si praviloma na slabšem, kot bi lahko bil. Toda z blokado smo tudi v Uniji nastopili s tisto nesrečno mešanico nesamozavesti, arogance in nespretnosti, ki je značilna za naše odnose s Hrvaško. Zdaj se bo treba zelo truditi za časten izhod. Skratka, tudi blokada kaže, kako slabo poznamo EU in kako škodljiva je lahko ta nevednost.
Unija je daleč od idealne tvorbe. Je tudi ranljiva; v krizi se to jasno kaže. Hkrati je postalo še očitneje, kako dragocena je. Če bi razpadla, bi bilo ogroženo vse, kar se je doslej zdelo za vekomaj zajamčena samoumevnost: mir, demokracija, vsaj zasilna socialnost in koristi zaradi gospodarske sinergije. Evropa brez EU bi znova postala nestabilna in sama sebi nevarna celina.
Tudi Slovenijo bi razpad Unije ogrozil gospodarsko, varnostno in notranjepolitično. Za nas je EU dobesedno nepogrešljiva. Ravnodušnost do nje je globoko zgrešena drža. Nič nas (politiko in državljane) ne opravičuje, če to velja tudi za veliko večino drugih članic. Njihove politike so, enako kot naša, prav tako obrnjene navznoter, na Unijo pa gledajo ozko utilitaristično in pozabljajo na širši pomen njenega obstoja. Prav ta splošna drža nacionalnih politik je morda bolj kot sam ustroj Unije poglavitni vzrok za njen t. i. demokratični deficit. Hkrati so volitve v evroparlament del splošnega razpoloženja v EU, v njenih članicah in na Zahodu nasploh. To razpoloženje čedalje bolj opisujejo z izrazom »demokratična utrujenost«.
Zato je slabo sprejeti šablone in kar počez trditi, da je Bruselj naš novi Beograd, parlament zbor zlobiranih zapravljivcev, Komisija leglo neoliberalnih birokratov, Unija tiranija velikih. V vsaki od teh trditev je nekaj resnice, a tudi nekaj nasprotne resnice. Pred očmi je bolje imeti celoto in namesto čustev gojiti racionalnost - že zato, ker eujevski patriotizem ne obstaja. To je slabo in dobro. Patriot lahko za domovino stori kaj tudi iz privrženosti, ne samo iz koristoljubja, lahko pa je hkrati preveč slep za njene hibe.
Za racionalno presojanje pa je seveda treba tudi kaj vedeti. Politiki torej ljudstvu ni treba vsiljevati ljubezni do EU, razlagati pa mu mora njen pomen in še sama delovati tako. Pa smo tam.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.