4. 6. 2009 | Mladina 22 | Kolumna
Nato in EU - brat in sestra?
Evropska unija in Nato sta vsekakor sorodnika. Če pa sta tudi brat in sestra, bi se šele moralo ugotoviti s preiskavo DNK. Če bi to zadostovalo.
Zadnje čase se v časopisih in elektronskih medijih pogosto znajdeta skupaj dva pojma - Nato in Evropska unija -, omenjana kot nekaj močno povezanega, lahko bi rekli skupnega. Večina ljudi se na to skupno omenjanje in splošno, skupno razumevanje teh dveh pojavov odziva, kot da gre za dve tesno povezani stvari, skratka brata in sestro v veliki skupnosti Zahoda. Da gre za Zahod, o tem ne dvomi nihče. Da sta obe organizaciji nekako sorodni, da je razumljivo, če kdo želi pripadati eni in drugi, o tem se tudi tako rekoč ne dvomi. Vsaj nihče ne poskuša postaviti mednju kakršnekoli miselne ovire.
Denimo, za začetek, da je to nekoliko čudno, a se pred leti, pred množično širitvijo Nata, ni dogajalo, vsaj ne tako pogosto kot sedaj. Nato ni bil, ko so ga ustvarjali, zamišljen kot politično telo. Vsaj politika ni bila v ospredju. Bil je vojaška organizacija, sicer s poudarkom na demokratični usmerjenosti - drugače z vodilno udeležbo Združenih držav ne bi bilo mogoče -, vendar se je vedelo, da je ustvarjen predvsem za obrambo pred drugo takratno supersilo, Sovjetsko zvezo. In počutil se je normalno, da je imel proti sebi vojaško organizacijo Sovjetov, Varšavski pakt.
Evropska unija se je ustvarjala ločeno, ne le po zamisli, ampak tudi po praktičnih poteh. Nato je bil zavit v tajnost, Unija, ko se je razvijala iz svojih prvotnih oblik, je delovala javno. Ko je Hitchcock ustvarjal svoj špijonski film, je mislil na Nato. Evropska unija mu ne bi prišla na pamet. Kaj naj delajo vohuni z njo?
Če dandanes kdo misli, da razlike niso velike in da lahko neka nova kandidatka mirno začne z izraženo željo »hočem hkrati v EU in Nato«, potem je to plod zelo površnega razmišljanja, ki nas je zajelo. Nato je ustvarjen za območje severnega Atlantika in evropske celine, toda na tej celini je še vedno nekaj nevtralnih držav. Ena med njimi, zelo spodobna, zelo zahodna Avstrija, je ob prvi (in edini) vojaški akciji Nata na evropskih tleh - bombardiranju Srbije - diskretno povedala Američanom, brez katerih takšne akcije ne bi bilo, da letala ne smejo preletavati njenega zračnega prostora. Posledica je znana. Mi smo te prelete poslušali noč za nočjo.
Ne vem, ali je generalom, ki vodijo Natove poteze, všeč, da nekaj držav v Evropi ostaja zunaj Nata, so pa v Evropski skupnosti. To so, mimogrede, države, ki sodijo med najbolj razvite in uspešne v Evropski skupnosti, tudi če imajo občasno težave. Denimo, nekaterim ni všeč skupna ustava, tista prva ali pa razredčena, lizbonska. Te stvari se morebiti ne bodo spremenile, in kot smo videli, jih Nato spoštuje. A vendar se še sliši, pravzaprav vedno pogosteje, da postavljajo eno in drugo telo v tesno povezavo. Kakor da bi rekli: si v Evropski uniji, torej si tudi v Natu. Pa ni tako.
Evropska unija bo ostala stvar ene celine, tudi če vanjo pride Turčija, kar se delu Evrope zdi samoumevno, drugemu pa niti od daleč. Toda s Turčijo ali brez nje je Evropska unija nekaj zelo drugačnega, kot je Nato, ki se bojuje v Aziji. Postaja samo vedno težje poudarjati to razliko, kakor da marsikomu, ki je zaverovan v atlantizem, ni všeč, da so nekatere evropske države še vedno nevtralne.
Ne Evropska unija in ne Atlantska zveza nista monolitni. Svoj čas, ob vojni v Bosni, se je veliko tudi vojaško pričakovalo od Evrope, pa se stvari niso premaknile, dokler se Amerika ni odločila poseči v krvavo stanje na mestu in je poslala svoje bombnike iz italijanskih oporišč. Čez našo državo, ki je gledala molče. Nikoli ni bilo znanstvene ra-ziskave, kako smo se v resnici počutili.
Na enem prvih posvetovanj, ki jih je sklical predsednik vlade Drnovšek, sem bil tako rekoč eden zadnjih mohikancev, ki so se zavzemali za nevtralno Slovenijo. Odgovoril mi je predsednik vlade z zelo obširno utemeljitvijo teze, ki je zmagala - da moramo biti tam. Prvi predsednik parlamenta samostojne Slovenije, ki je sedel poleg mene, je zelo energično zavrnil nevtralnost z besedami »moramo biti zraven«.
Zdaj smo zraven - kot pešci, ki korakajo poleg voza, ki nekam pelje. Ne ve se, ali se kdaj ustavi za dovolj dolgo, da bi vozniku lahko rekli kaj globoko premišljenega in realnega. Dogajajo pa se pravzaprav velike reči, ki so se delno, zaradi koncepta ameriške svetovne politike, že lahko napovedovale. Napovedovati bi bilo lahko, da Amerika potrebuje za svoje svetovno delovanje velika daljna bojišča. Najprej Vietnam, potem Irak, pripravljajo pa za to vlogo sedaj tudi Afganistan. Vsi pravzaprav želimo Američanom uspeha, prepričani pa o tem nismo. Smo vedno manj.
Veliko vprašanje pri vsem tem je, koliko imata resnično skupnega Nato in Evropska unija, čeprav se pogovarjata več kot prijateljsko. In vendar je dejstvo, da je Evropska unija neke vrste evropski klub, Nato pa to ni, pa ne zato, ker so v njem tudi ZDA in Kanada, temveč ker je tudi »klub belcev«, tako kot Evropska unija, zamisli pa ima širše. V primeru Evrope je to nekaj naravnega, Nato pa je že zdavnaj izgubil neposrednost v Evropi.
Res je sicer, da se je Nato v Evropi celo bojeval - no, odvrgel je dokaj bomb in raketnih konic na Miloševića in pripeljal razmere do korenitih sprememb v tistem delu Evrope. Evropa sama zase tega ni zmogla - general Morillon je šel v Srebrenico, da bi rešil njeno prebivalstvo, in to je storil tako, da mu je pobral orožje. Epilog je znan.
Kakorkoli že, dejstvo je, da Nato kot skoraj popolni klub belcev rine vedno globlje v Azijo. Prihodnost vseh teh akcij pa ni nikomur znana. Eni velikih udeležencev pohoda v Afganistan, Nemci, storijo vse, da njihovi vojaki ne bi bili izpostavljeni prevelikim nevarnostim, to raje prepuščajo tistim, ki so nosilci ambicij! Nato je, z eno besedo, ustanova, ki rada sodeluje tudi z Evropsko unijo, ni pa prepričana, da ji bo ta v prihodnje sledila. Obama si tega želi, a je že povedal, da na Evropejce ne bo hudo pritiskal.
Vrnimo se na začetek. Evropska unija in Nato sta vsekakor sorodnika. Če pa sta tudi brat in sestra, bi se šele moralo ugotoviti s preiskavo DNK. Če bi to zadostovalo ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.