William Boyd: Katerokoli človeško srce

+ + + +

Fiktivnež v zgodovini

Boyd, rojen v Gani, je eden bolj znanih in cenjenih britanskih avtorjev srednje generacije, piše prozo in scenarije. Nekaj let pred romanom Katerokoli človeško srce je izšla njegova biografija slikarja Nata Tata, ki je bil menda ob koncu petdesetih, ko je bil abstraktni ekspresionizem na vrhuncu in so se počasi poslavljali Pollock in drugi, veliki up newyorške likovne scene. Ekstatik, ki se giblje v krogu pesnikov Franka O'Hare in Peggy Guggenheim, jé spide iz sklede in jih zraven izdatno splakuje z alkotom, pred svojim čudnim izginotjem uniči vsa svoja dela. Boyd jih je rekonstruiral, našel fotografije in podobno, in Nate Tate je bil veliko odkritje, spoznan za slepo pego takratne scene. Vendar je bilo vse falsifikat, Boyd je za nazaj interveniral v umetnostno zgodovino, in Nat nastopi kot stranski lik v tem romanu o Loganu Mountstuartu, prijatelju po fiktivnosti, trdno zasidranem med preverljive zgodovinske osebnosti od Picassa do Hemingwaya in vojvode Windsorskega.

Loganovo življenje je protislovno, ima vzpone in padce, postati želi pisatelj in to mu uspe, čeprav umre anonimen. Boyd se poigrava z njegovimi željami in realizacijami, še največji uspeh v umetnosti doživi tako rekoč naključno, ko ga anarhist, ki pozneje izgine v komunističnih čistkah, v španski državljanski vojni prosi, naj mu prinese paket, in so v njem Mirojeve slike. Te so temelj bodoče galerije, ki odpre podružnico v New Yorku, potem zaradi revščine je pasjo hrano in umre v Franciji.

Boyd ga predstavi skozi dnevnike. Ki pa niso tako zelo intimni, gre za dogodke, od prvih poljubov do orožnih vaj, špijonskega delovanja med vojno, pridružitve radikalni levici, ki koketira s strelsko skupino Baader-Meinhof, ločitve in ljubezenskih zvez, za vse te dogodke pa lahko rečemo, da so bili tako rekoč naključni, da so se največje stvari zgodile mimo junakove volje, da so mu življenje bolj spremenili anonimneži kot njegovi najbližji. Boyd relativizira memoaristiko, pa tudi možnost, da bi o človeškem življenju spregovorili kot nečem sklenjenem, kot enotni zgodbi, še enotnega junaka ni več. Logan ugotavlja, da ima komaj kaj skupnega s fantičem, ki se iz Urugvaja seli v Anglijo, komaj kaj z rahlo prenapetim mladeničem, ki žurira na Oxfordu. Predvsem so dnevniški zapiski, kolikor se že trudijo biti iskreni, vedno tudi način potvarjanja, dnevniki so laž tudi zato, ker so vedno način nastopanja, vedno, tudi če jih pišemo, kot da bi jih samo za sebe, predvidevajo bralca, idealnega bralca. Boyd nam razgrne vse zagate z avtobiografijami, zgodbo vodi poznavalsko, to je roman s široko orisanim ozadjem, ki kaže posebno občutljivost za zmuzljivost zgodovine, ob kateri se moramo namuzniti tudi bralci.