Andrej Marušič: Javno duševno zdravje

+ + + +

Posthumna izdaja.

Psihiatri običajno pišejo o posameznostih, naj si bo to tip bolezni, ali pa anonimni primeri pacientov, ki problem ponazarjajo. Psihiater Marušič pa je zadevo postavil na glavo,

ko razmišlja o duševnem zdravju nasploh. Medtem ko javno mnenje dojema psiho motnje kot agonijo, ki zadane sem pa tja koga, on že v prvem stavku šokira: »Približno vsak sedmi izmed nas ima v tem trenutku vsaj blažjo duševno motnjo in vsak tretji jo bo imel vsaj enkrat v življenju.« Tristo tisoč Slovencev je torej v poljubnem trenutku zunaj duševnega ravnovesja, sedemsto tisoč nas bo vsaj enkrat v življenju, psiho motnje pa kosijo po vseh, tudi po psihiatrih.

Duševne motnje so torej sestavni del vsakdanjosti, vendar pa jih ljudje skrivamo, ker so še vedno stigmatizirane. Če človek z lahkoto dahne, da gre k dentistu, bo večina svoje psiho travme skrivala (trije od štirih), če jih ni ravno oplazil govor Woody Allenove prostodušnosti. A ker jih bo tajila pred drugimi in tudi pred seboj, se travma samo povečuje, rezultat pa je tragična statistika, po kateri si na Slovenskem vsako leto vzame življenje 600 ljudi.

Marušič napravi skupni seštevek: smrti, hospitalizacije, absentizem, nizka stopnja dejavnosti, partnerske krize, družinski pekli, iz katerega potem zaključi, da je za dobrobit države nujno postaviti takšno mrežo, ki bo zajela čim večje število prizadetih in jim nudila potrebno podporo.

Knjiga je žal torzo in to dvakratni. Avtor kot pisec je probleme le izpostavil, avtor kot državni sekretar na ministrstvu za zdravje pa se je prej poslovil od življenja, preden mu je uspelo vzpostaviti intenzivni in vseobsegajoči tretman duševnih motenj.

A ostala je njegova knjižica - izziv za nove premisleke in samopremisleke.