Abeceda kulturne vojne

Se spomnite Čarovnika iz Oza? Potem poznate Dorothy, deklico iz Kansasa, ki jo tornado odnese onstran mavrice, v Oz, bajno, pravljično, magično, čudežno deželo. Vau! Le kdo ne bi hotel živeti v Ozu? Tu bi lahko vsakdo živel srečno do konca svojih dni! Ko prideš v Oz, nočeš več oditi - razen Dorothy, ki hoče nazaj v rodni Kansas. »There''s no place like home!« Kansas je boljši od Oza. Ne, Oz ne more tekmovati s Kansasom. A po drugi strani, le kako bi lahko - hej, tu je odraščal Superman. Ne brez razloga: tu je odraščala Amerika. Ali kot je nekoč rekel John Gunther, ameriški žurnalist, potopisec, pisatelj in biograf: »Prebivalec Kansasa je najbolj povprečen izmed vseh Američanov, neke vrste skupni imenovalec celotne Amerike.« Kansas je srce Amerike, njeno osrčje, del njenega Heartlanda. Tu se kujejo ameriške vrednote, ameriške vrline. Tu Amerika išče in najde svojo dušo. Od tu se ponavadi utrgajo kriki o »moralni krizi«, v kateri da je Amerika, in »dekadenci«, ki da jo ubija. Prebivalec Kansasa je tipični, pravi, najbolj avtentični Američan. Pomeni: Kansas je vse tisto, kar je narobe z Ameriko. Razlog več, da prebivalci Kansasa, kot pravi Thomas Frank v svoji famozni knjigi Kaj je s Kansasom, vedno glasujejo proti svojim interesom. »Vzemi prebivalcem Kansasa delo, pa bodo stekli volit republikance. Vzemi jim zemljo, pa bodo stekli protestirat pred kako kliniko, ki opravlja abortuse.« Včasih kakega doktorja, ki opravlja abortuse, tudi ubijejo.
Kar se je zgodilo nedavno, ko je 51-letni Scott Roeder v Wichiti ustrelil Georgea Tillerja, doktorja, ki je dolga leta opravljal abortuse, tudi tiste v pozni nosečnosti. Umor je šokiral in zgrozil Ameriko, kjer je abortus legaliziran že vse tja od leta 1973. Roeder je sredi maše vstopil v luteransko cerkev in prerešetal Tillerja. Potem je mirno sedel v svojega forda in se odpeljal. Kot da ni nič. Umor doktorja, ki opravlja abortuse, se mu je zdel povsem legitimen: oko za oko. Svetopisemsko. Ti fetuse - jaz tebe! Plemenito dejanje. Roeder je pač fan Stare zaveze in onega starega, krutega, maščevalnega Boga, obenem pa tudi pristaš zelo militantnega kansaškega pro-life gibanja, ki abortus razglaša za »umor«, »zločin proti človeštvu«, »genocid«, »masivni holokavst« - in ki na svojih spletnih straneh objavlja vse osebne podatke o »morilskih« doktorjih, vključno z njihovimi domačimi naslovi, registrskimi številkami njihovih avtomobilov, fotkami njihovih otrok in naslovi šol, v katere ti otroci hodijo.
Pro-life aktivisti so Tillerja stalno nadlegovali in šikanirali, mu grozili, ga tožili, nadenj pošiljali preiskovalce, pozivali k bojkotu vseh tistih, ki so z njim kakorkoli sodelovali, na spletu sproti objavljali lokacije, na katerih se bo zadrževal, nanj streljali, njegovo kliniko - Women''s Health Care Services - vandalizirali in celo bombardirali. Toda doktor je vztrajal pri ženski pravici do izbire. In pri ženski pravici do zasebnosti. Po vseh incidentih in grožnjah se je le še bolj vkopal, ali natančneje: sebe in svojo ekipo je opremil z neprebojnimi jopiči, okrog pa se je vozil z blindiranim vozilom. Z eno besedo: vztrajal je pri tem, da imajo tudi ženske pravice. Kar je seveda nekaj, česar pro-life gibanje, ki temelji na neandertalskih patriarhalnih vrednotah, še vedno ne razume. Prav narobe: pro-liferji v ženskah vidijo le zarotnice, ki skušajo zanositi le zato, da bi lahko potem splavile. In zato jih je treba strogo kontrolirati, regulirati, režirati. Ker pa jih je treba imeti stalno na očeh, je najbolje, da so v kuhinji, da ne odločajo o sebi, da rojevajo proti svoji volji in da nikamor ne hodijo same. Kar je seveda krščanska verzija talibanizma.
Umor dr. Tillerja je bil politični atentat. In tako kot po vsakem političnem atentatu so tudi tokrat hitro oznanili, da je Scott Roeder delal sam in da ni šlo za zaroto. Nekatere pro-life organizacije so se hitro distancirale od Roederja, vključno z razvpito Operation Rescue. Nič nimamo s tem! Šokirani smo! Obsojamo strahopetno dejanje Scotta Roederja! Molimo za družino dr. Tillerja! Toda Randall Terry, ustanovitelj te organizacije, kljub temu ni mogel iz svoje kože: »George Tiller je bil množični morilec. Za njim žalujemo le zato, ker ni imel dovolj časa, da bi svojo dušo pripravil na soočenje z Bogom.« Kmalu smo tudi slišali, da se je Roeder družil s čudnimi ljudmi, da se je včlanjal v ekstremistične organizacije, da je bral čudne publikacije, da je bil protivladno nastrojen in da je imel mentalne probleme: Lee Harvey Oswald iz Kansasa. Oswald je po atentatu na predsednika Johna F. Kennedyja rekel, da je le patsy, le žrtveno jagnje. Tudi Roeder bi lahko rekel, da je le patsy. Tudi dr. Tiller je bil namreč žrtev zarote, le da je niso spletli Castro, CIA, mafija in južnjaški naftarji, ampak evangeliji medijskih fašistov, pro-life front, fundamentalističnih milic in heartlandske ideologije.

Talibanizem s temelji nacizma

Za začetek, dr. Tiller je bil zadnja leta stalno tarča desničarskih, konservativnih, populističnih medijev, še posebej TV-postaje FoxNews, kjer ga je Bill O''Reilly, bombastični voditelj najbolj gledanega showa, sistematično in vztrajno razglašal za morilca (»Tiller the Killer!«, »Tiller the Baby Killer!«), njegovo kliniko pa za »morilsko tovarno«. O''Reilly, moderni križar, strupeni bruhalec ognja, sovraštva, pridigarskega prezira in pravičniškega besa, je tudi rad poudaril, da Tiller počne »nacistične reči«, da »izvršuje eksekucije dojenčkov, ki se še niso niti rodili«, da ima »krvave roke« in da abortusi, ki jih opravlja, spominjajo na tisto, kar se je dogajalo »na Kitajskem pod Maom, v Nemčiji pod Hitlerjem in v Sovjetski zvezi pod Stalinom«. Mediji in komentatorji, ki stojijo levo od centra, so hitro opozorili, da za Tillerjev umor ni kriv le ta, ki je sprožil strel, ampak da so zanj krivi tudi medijski fašisti, ki so Tillerja stalno demonizirali in fanatično ponavljali, da je »morilec«, s čimer so ustvarili nestrpno, sovražno, eksplozivno, nasilno, tako rekoč vojno klimo, v kateri to, kar se je zgodilo, ni nikakršno presenečenje. Atentat na Tillerja je bil logična posledica njihove populistične, senzacionalistične retorike - retorike, ki je Tillerja povsem dehumanizirala. Ali bolje rečeno: retorike, ki ga je definirala kot nečloveško bitje, kot grešnika, kot demona, kot sovražnika, kot zlo, kot pošast, vredno vsega gnusa, prezira in sovraštva, nevredno življenja. Podton te retorike, ki za debato o svobodi govora ni pustila kaj dosti, je bil jasen: kdor bo ubil Tillerja, bo junak! In Roeder je lahko Tillerja ubil brez občutka krivde, brez slabe vesti, prepričan, da je opravil dobro dejanje in da je človeštvo odrešil Zla. Ironija je v tem, da je šlo za natanko tako logiko v nacističnih lagerjih smrti: Juda so najprej tako sistematično razčlovečili, da ga je lahko potem vsakdo ubil brez slabe vesti, ker pač ni imel občutka, da ubija človeka. To, kar je stalo pred nacističnim eksekutorjem, ni bil človek. In to, kar je stalo pred Roederjem, prav tako ni bil človek.
Kar nas pripelje do drugega člena zarote - do pro-life fronte. Še večja ironija je namreč v tem, da so pro-life križarji prav samega Tillerja, na čigar plečih so se že leta lomila kopja, strasti, emocije in furije ameriške kulturne vojne (pro-life vs. pro-choice), razglašali za nacista, celo za dr. Josefa Mengeleja, njegovo početje - abortuse - pa za evgeniko, nadaljevanje nacističnih eksperimentiranj z ljudmi. Randall Terry se je pred časom retorično vprašal: »Mar ne bi bilo povsem prav, da bi ubili Hitlerja, če bi vedeli, da boste s tem rešili na milijone Judov?« In dodal: »Če menite, da je abortus umor, potem ukrepajte temu primerno.« Vse te pro-life fronte so ljudi leta in leta prepričevale, da je Tiller »morilec otrok«, da »ubija nedolžne«, da je tako rekoč esesovski »gojitelj smrti« in da je Amerika sredi vojne za preživetje, s čimer so ustvarili moralni kontekst, v katerem je Roeder dobil občutek, da je s tem, ko je ubil dr. Tillerja, storil le svojo državljansko dolžnost.
Navsezadnje, kaj je pa storil takega? Le nasilni jezik je prelevil v nasilno dejanje. Ali bolje rečeno: vino - pijane strele krščanske desnice - je prelevil v kri. Popolna transsubstanciacija. George Tiller je že deseti ameriški doktor, ki je padel pod streli in bombami pro-life teroristov, toda v tem, da ga je Roeder ubil v cerkvi, in to pred njegovo družino, pred njegovimi najbližjimi, je pro-life gibanje videlo poetični vrhunec pravice. »Baby killer Tiller killed at church!« In ker je Tiller že deseta žrtev pro-life celic (spodletelih strelskih in bombnih atentatov na pro-choice doktorje in klinike je bilo še več), pomeni, da bi morale imeti te celice status terorističnih organizacij, na kar so te dni opozorili mnogi. »Anti-choice teroristi«, jih je imenovala Katha Pollitt, komentatorka revije Nation. Kar seveda pomeni, da bi morale ameriške oblasti z njimi ravnati tako, kot ravnajo z džihadskimi terorističnimi organizacijami: zamrzniti bi morale njihove bančne račune, njih pa deportirati v Guantanamo. Neki forumski komentator je celo poudaril, da pro-life organizacije, ki so se zdaj taktično distancirale od Tillerjevega umora (nič nimamo s tem!), spominjajo na vse tiste »dobre« Nemce, ki so po II. svetovni vojni rekli: »Vedel sem, da je treba v zvezi z Judi nekaj ukreniti, toda ne razumite me napak - nisem bil za to, da se jih eksterminira.«
Kar nas pripelje do fundamentalističnih milic - tretjega člena zarote. Roeder je bil član belske, nativistične, desničarske, separatistične organizacije Montana Freemen, zelo tipične za Heartland, ene izmed mnogih milic, ki imajo ameriško vlado za okupatorja Amerike, ki zveznih oblasti ne priznavajo, ki so v stalnem vojnem stanju in ki nočejo plačevati davkov. In kot pravi James Ridgeway, reporter revije Mother Jones, so te milice ekstremno nestrpne, ksenofobične, rasistične, supremacistične, prepričane, da je Bog to deželo - Ameriko - podaril izključno belcem, ki jo morajo zaščititi pred »nižjimi rasami«, izdajalskimi tujci in imigranti, »blatnimi ljudmi«, »slabimi fotokopijami božje rase«, ki vletavajo z vseh strani in ogrožajo belsko suverenost. Na te milice so se z leti prilepili skinheadi, nekdanji kukluksklanovci, nekdanji Rockwellovi neonacisti, nekdanji Pierceovi nacionalsocialisti, simpatizerji nekdanjega klanovca Davida Duka in potomci ekstremistične organizacije Posse Comitatus, pa tudi Timothy McVeigh, ki je leta 1995 razstrelil Oklahomo City. Judje, črnci in ostale manjšine nimajo ustavnih pravic, ki pripadajo le »belim suverenom«, le belcem s »krščansko identiteto«.
Rasistične milice in krščansko-evangeličanska desnica se najprej niso mešale. Zakaj? Krščansko-evangeličanska desnica je abortus prelevila v glavno topiko svojega kulturnega džihada, obenem pa je vneto podpirala Izrael, ki da ga je treba za vsako ceno zaščititi - tam se bo namreč zgodil »drugi prihod« Jezusa Kristusa, armagedonski trenutek, ko bodo vsi kristjani odleteli v nebesa, vsi ostali pa v pekel. Rasistične milice so bile po drugi strani antisemitske, obenem pa abortusu niso dajale nobene posebne teže - če pa so jo že ravno dajale, potem so v abortusu videle nekaj dobrega, idealni način, kako se znebiti črncev, Judov, Mehičanov, Kitajcev in drugih »nižjih ras«, ki kužijo Ameriko. V abortusu so videle prihodnost bele civilizacije. Toda zlagoma so ploščo obrnile: v abortusu so, pravi Ridgeway, nenadoma videle »samomor bele rase«. Začele so rohneti proti »judovskim« doktorjem, ki opravljajo abortuse, svariti pred ameriškim vesoljskim programom, ki da je le krinka za organizirano in množično deportiranje fetusov v vesolje, in bombardirati pro-choice klinike. Rasisti so ženske zdaj videli tako kot krščansko-evangeličanska desnica: kot bitja, ki jih je treba strogo kontrolirati, da ne bi skrivaj splavila. Žensko, ki je splavila, so imeli za izdajalko bele rase, ki si zasluži kamenjanje. Po talibansko. Ergo: obe ekstremni, fanatični desnici je povezal in združil prav abortus. »In če pomislimo na vse to, nas verjetno ne bi smelo presenetiti, da so nekateri pristaši skrajne desnice postali tako nasilni,« pravi Ridgeway.

Vojna, ki je ni mogoče dobiti

Kar nas pripelje do sklepnega člena te zarote - do heartlandske ideologije. Zakaj ameriški Heartland, ta užaljena, zagrenjena, pozabljena, jezna, ponižna, pravičniška, delovna, ročno spretna, pobožna, nascarska, patriotska »tiha večina«, ta »originalna« Amerika, kamor sodi tudi Kansas, tako divje, tako fanatično in tako eksplozivno naseda kulturni vojni? Do odgovora lahko pridemo, če odgovorimo na vprašanje: zakaj prebivalci Heartlanda, ki jedo domačo hrano, ki poznajo vse svoje sosede, ki med delom žvižgajo, ki hodijo v cerkev, ki pijejo pivo in ki ljubijo lov, svoje interese razumejo narobe? Zakaj jim gre tako slabo in zakaj kljub temu delajo proti svojim interesom? Kaj jih je obrnilo na skrajno desno? Odgovor je preprost, pravi Thomas Frank: kulturna vojna.
Okej, v čem je trik? Spomnite se predsednika Ronalda Reagana: zakaj ga je Heartland tako vzljubil? Ker so jim ga prodali kot častilca tradicije, preprostih ameriških vrednot, avtentične Amerike, Americane, Heartlanda. To, da je Reagan povsem demontiral socialno državo, da je dereguliral trg, da je korporacijam in bogatašem drastično znižal davke, da je privatiziral vse javne servise in da je delitev družbenega bogastva vrnil na nivo 19. stoletja, jih ni motilo. Le zakaj? Reagan je bil njihov človek. Zakaj? Ker je častil iste kulturne vrednote kot oni: malo mesto, družino, pivo, avtomobilske dirke, patriarhalni red, Biblijo, lov, čisto sosesko brez abortusov, gejev, imigrantov in istospolnih porok. Ker so si z Reaganom delili iste vrednote, se za njegove ekonomske vrednote niso menili. Morali bi se. Ne bi smeli biti tako sentimentalni. Kajti Reaganove tradicionalne vrednote so bile le krinka za popolno deregulacijo kapitalizma, ki jih je vse bolj ubijala. Kar seveda pomeni, da jih je spreminjala v vse bolj jezne, vse bolj ogorčene, vse bolj frustrirane mad-as-hell bele ljudi. Kulturne vrednote, o katerih je predel Reagan, so bile le sredstvo, ki je posvečevalo ekonomske cilje in predvsem politiko neoliberalnega kapitalizma.
Jasno, pričakovali bi, da bodo ljudje iz Heartlanda v vojni z republikanci, Reaganom in Bushem, pa niso. Ravno obratno: v vojni so z demokratsko stranko, s katero si ne delijo istih vrednot. Le kako bi si jih, če pa so jih republikanci prepričali, da so žrtev svetovljanske elite, ki prezira »normalne« Američane, dekadentnih intelektualcev, ki favorizirajo istospolne poroke, snobovskih profesorjev, ki citirajo Marxa, liberalcev, ki jedo francoski sir, »vzhodnega« establišmenta, ki je totalitaren, »infanticidnih« ekspertov, ki prekupčujejo s fetusi, levičarjev, ki smešijo ameriške vrednote, relativistov, ki žalijo ameriško zastavo in ameriško vojsko, pa tudi Hollywooda, ki iz njih - malih, preprostih, povprečnih, ruralnih ljudi - stalno brije norca. Njihovi sovražniki niso republikanci, ker si z njimi delijo iste kulturne vrednote, ampak liberalci, ker si z njimi istih kulturnih vrednot ne delijo. Ali bolje rečeno: republikanci so jih ekonomsko in socialno razdejali, toda hej - z njimi si delijo iste kulturne vrednote. Liberalci jih niso ekonomsko in socialno pokopali, toda z njimi si ne delijo istih kulturnih vrednot. Plus: z republikanci se zlahka identificirajo tudi zato, ker se - tako kot ljudje iz Heartlanda - razglašajo za preganjane kristjane in za ogroženo vrsto, ki da nima nobene moči, ki da je nihče ne posluša, ki da ne more nikoli povedati tega, kar misli. Saj veste, vedno jih izdajo jebeni liberalci, ki mislijo, da je Amerika problem, ne pa rešitev.
In tu je tisti veliki volilni paradoks: ljudje iz Heartlanda volijo republikance, pa četudi so socialno državo tako demontirali, da si ne morejo več privoščiti niti socialnega zavarovanja, da nimajo več nobenih delavskih pravic, da izgubljajo službe in farme, da ne morejo več odplačevati kreditov, da svojih otrok ne morejo več pošiljati na univerze, da njihova mesta razpadajo. Še več, republikance volijo prav zato, ker prezirajo socialno državo, v kateri sami vidijo le potuho za parazitske lenuhe, brezdelne črnce in ilegalne imigrante. Republikanci so jih pač prepričali, da je socialna država po eni strani nekaj komunističnega in protiameriškega, po drugi strani pa da je predraga, tako da jih le molze in jim obenem omejuje svobodo. In kaj hočejo ljudje iz Heartlanda? Kaj izvolijo, ko volijo? Tole: še več tega, kar jih je pokopalo in zagrenilo, pravi Frank. Pomeni: ko volijo desnico, izvolijo še hujšo deregulacijo trga, še hujšo privatizacijo javnega sektorja, še nižje davke za korporacije in bogataše, še nižje zvezne subvencije za kmetijstvo in še večjo poglobitev kulturne vojne, pri kateri pa lahko - ha! - pokažejo vso svojo odločnost in načelnost. In ko izvolijo republikance, si rečejo: evo, pa smo se maščevali Wall Streetu!
Ljudje iz Heartlanda so apostoli prostega trga, ki deluje proti njihovim interesom, toda ker si z republikanci delijo iste vrednote, si jim z njimi ni težko deliti tudi te vrednote, ljubezni do prostega trga. Jebeš pomehkužene liberalce, arogantne intelektualce in parazitske snobe, ki jim ni nič svetega, ki bodo v njihovo sosesko naselili Indijance, ki bodo prepovedali Biblijo in ki zarotniško hvalijo socialno državo. Raje samomorilsko volijo desnico, ki ruši tisto, kar sami najbolj potrebujejo. Ko zmagajo, izgubijo. Specifično: ko pridejo na oblast republikanci, se za njih nič ne spremeni. Preostane jim le kulturna vojna - križarski boj za kulturne vrednote, za dušo Amerike. Republikancem je uspelo nemogoče: ameriški razredni boj so formatirali tako, da so se v istem razredu znašli republikanci in ljudje iz Heartlanda, neoliberalci in delavci. Republikanci so s tem dosegli, da so ljudje iz Heartlanda v stalni vojni z liberalci, v permanentni kulturni vojni, tej veliki dramatizaciji njihove nemoči, njihove ponižanosti, njihove užaljenosti in njihove odtujenosti, ki pa je le dimna zavesa, s katero republikanci minirajo pravi razredni boj in perpetuirajo iluzijo, da gre korporacijam in delavcem za isto stvar.
In kako je republikancem to uspelo? Zelo preprosto: ekonomijo - in obenem prave neoliberalne razloge za zagrenjenost Heartlanda - so potlačili, amputirali in izključili iz debate. Kot da ne obstaja. Ljudje iz Heartlanda ne rabijo ekonomije, da bi si pojasnili svet in svojo nesrečo - vse je mogoče pojasniti s topikami kulturne vojne. In ne pozabite, ameriška kulturna vojna, kakršno poznamo danes, se je začela leta 1973, ko je vrhovno sodišče - via »Roe vs. Wade« - legaliziralo abortus. Prav abortus pa je postal glavno bojišče kulturne vojne. Pri abortusu gre za življenje in smrt. In tu je največji trik, pravi Frank: ljudje iz Heartlanda te kulturne vojne ne bodo nikoli dobili, to pa zato, ker ni bila ustvarjena zato, da bi jo dobili. Ravno obratno: ustvarjena je bila prav zato, ker je ne morejo dobiti. Ali bolje rečeno: črnci ne bodo nikoli izginili, imigranti se ne bodo nikoli odselili, geji ne bodo nikoli šli v pekel, Biblija ne bo nikoli zamenjala ustave, Judje se ne bodo nikoli pokristjanili, ljudje ne bodo nikoli pristali na seksualno abstinenco, Hollywood ne bo nikoli zgorel, Strašilo ne bo nikoli imelo možganov in ženske ne bodo nikoli nehale splavljati. Tudi ljudje iz slovenskega Heartlanda ne bodo nikoli dobili kulturne vojne, v katero jih pošilja slovenska desnica: domobranci ne bodo nikoli dobili II. svetovne vojne, Tito ne bo nikoli izbrisan, tujci ne bodo nikoli odšli, Slovenke ne bodo nikoli nehale splavljati in žene desničarjev se ne bodo nikoli nehale goniti z liberalci.