Rock'n'Roll pirati

za

Sex, drugs & rock'n'roll.

Leta 1997 je sloviti modni kreator Gianni Versace padel pod streli Andrewa Cunanana, pri katerem so našli potni list kneževine Sealand - najmanjše kneževine na svetu. Okej, najmanjše države na svetu. In kje leži to čudo? Na morju, jugovzhodno od Britanije, specifično - na eni izmed tistih zapuščenih morskih trdnjav, masivnih stolpov, podobnih naftnim ploščadim, ki so jih postavili med II. svetovno vojno, da bi preprečili nemške letalske napade na London. Stolpi so vključevali artilerijo, strup za luftwafe, in bivalne prostore, na začetku šestdesetih, v času razmaha rokenrola, pa so se prelevili v baze piratskih radijskih postaj. Nekatere trdnjave so stale v britanskih teritorialnih vodah, nekatere pa zunaj njih. Tiste, ki so ležale v britanskih teritorialnih vodah, so britanske oblasti, ki rokenrola niso prenašale, hitro prepovedale in pregnale, medtem ko do tistih, ki so stale zunaj britanske jurisdikcije, niso mogle. Eden izmed takih srečnih morskih stolpov je bil Fort Roughs, ki ga je leta 1966 s pravo diverzantsko akcijo - v spregi z ženo in sinom - zavzel major Paddy Roy Bates, nekdanji častnik njenega veličanstva. Major Bates je tedaj vodil piratsko radijsko postajo Essex, ki pa je bila bazirana v britanskih teritorialnih vodah, tako da je potreboval novo, varno postojanko. Fort Roughs je razglasil za kneževino Sealand - in začel tiskati svoje znamke, svoj denar in svoje potne liste. In kot pravi Matt Mason, avtor knjige The Pirate's Dilemma, je Fort Roughs kmalu postal medijska atrakcija, toda teh morskih trdnjav je bilo toliko, kolikor jih je bilo, piratsko povpraševanje po varnih nebesih pa je bilo bistveno večje, tako da so se druge piratske radijske postaje preselile na ladje, ki so potem plule zunaj britanskih teritorialnih voda in od tam v Britanijo pošiljale rokenrol. Takih ladijskih piratskih postaj je bilo okrog 30, ena izmed najbolj znanih, Radio London, pa je bila bazirana na stari ameriški vojaški ladji, ki jo je financiral konzorcij teksaških kšeftarjev - bend Who je potem album The Who Sell Out posnel, medtem ko so ga oddajali prek radia London.
Komedija Rock'n'Roll pirati, ki jo je napisal in režiral Richard Curtis, scenarist komedij Štiri poroke in pogreb, Notting Hill, Bean, Dnevnik Bridget Jones in Pravzaprav ljubezen (slednjo je tudi režiral), je v tem smislu posneta po resničnih dogodkih. Kar pomeni, da smo leta 1966, ko konservativne, represivne britanske oblasti delajo vse, da bi ustavile in preprečile razmah rokenrola - radijske postaje ga lahko vrtijo le 45 minut na dan. Tak je zakon. In tu ni popuščanja. Problem so seveda piratske radijske postaje, ki z rokenrolom kužijo britanske glave in srca, ki to počnejo non-stop, noč in dan, in ki so zasidrane zunaj britanskih teritorialnih voda. Eno tako piratsko ladjo, Radio Rock (repliko famoznega Radia Caroline), od katere je odvisna prihodnost rokenrola, vodi elegantni, brezhibno urejeni, disidentsko agilni Quentin (Bill Nighy), gospod Cool, ki okrog sebe zbere dream team ekscentričnih didžejev (Philip Seymour Hoffman, Ralph Brown, Tom Brooke, Rhys Ifans itd.), swingerskih pop renegadov, strah in trepet ministra Dormandyja (Kenneth Branagh), zategnjenca brez smisla za humor, ki v zakonodaji panično išče luknjo, s katero bi zlomil pirate, te »malopridne« radikalce. Toga, svinčena, fašistoidna politika se ne zaveda mitskega trenutka, v katerem živi in deluje, zelo dobro pa se ga zavedajo didžeji, ko v eter pionirsko spuščajo prelomne albume, prelomne štikle in prelomne vibracije, ki so revolucionirali svet in Britanijo spremenili v roken-rol nacijo. Didžeji štikle vrtijo s tako vinjetno naglico, kot Curtis vpeljuje nove like, ki prihajajo na Radio Rock in med katerimi je tudi Carl (Tom Sturridge), Quentinov naivni, nedolžni krščenec, ultimativni najstnik - le kdo ne bi hotel biti otrok tega trenutka in teh didžjev, ki začutijo nostalgijo, še preden opravijo svojo misijo in še preden sam utopični trenutek titaniško izgine? Film, sicer popolni kompilacijski džuboks štiklov, ki so nastali v letih 1966/67, popisuje magični trenutek, ko se je rokenrol znebil svoje getoizirane marginalnosti ter preplavil mainstream in dobo vodnarja. Plus: tako evforične in tako tehtne glorifikacije piratov zlepa ne boste našli.