Michal Viewegh: Angeli vsakdanjega dne

+ + + +

Nebo nad Prago

Kar nekaj proze je, ki se ukvarja z angeli, ali pa z oddaljenimi, distanciranimi in skoraj brezčasnimi pogledi na človeško minevanje in mizerijo, ki se potem spremenijo v pripovedno instanco, včasih čudno brezbrižno, drugič spet čutečo in sočutno; od Flanaganove Smrti rečnega vodnika do Uweja Timma in njegovega romana Rdeče, od Časovne puščice Martina Amisa do Jančarjevega Pogleda angela. Angeli so v teh časih tako rekoč in dobesedno v zraku, in tile Vieweghovi so še najbolj podobni tistim Handkejevim, ki jih je Wenders ufilmil na berlinskem nebu, sočutni, malo cinični, celo skeptični in včasih obupani, vsekakor pa podobni nam, samo malo bolj dolgoživi. Nekajkrat bolj dolgoživi, saj se eden med njimi pritožuje, da je treba službo zamenjati vsakih par let, ne pa teh par stoletij iste rutine, blažiti bolečine umirajočim in svojcem v njihovih predsmrtnih urah.

Nič drugega namreč ne delajo kot posedajo nevidni po mostovih in čakajo čas za akcijo, takrat recimo komu kaj šepnejo na uho, da se zgodi felacio nekogaršnjega življenja, prinesejo pico, zapeljejo koga z najetim luksuznim avtom, se kostumirajo in prikazujejo kot angeli, torej igrajo angele, kakršne si zamišljajo utehe potrebni, takšne stvari. Viewegh je menda jako popularen na Češkem in širše, to je njegov peti v slovenščino prevedeni roman, in čeprav bi po odzivih široke publike pričakovali, da gre za tolažniško, trivialno čtivo, zna biti fino sarkastičen in zajedljiv, kadar gre za čudna upanja in vraževerje njegovih literarnih oseb. Celo angelom samim se skoraj kozla ob pogledu na razne angelske divinizacijske in prerokovalske tehnike, karte in kar je še tega njuejdževskega balasta, zdi se, da so agnostiki in da o svojem Šefu ugibajo in špekulirajo tako kot zemeljski teologi. Hkrati pa Vieweghu pred- in obsmrtne izkušnje ljudi ponujajo priložnost za rekapitulacijo človeških usod in izkupiček ni prav obetaven; dejstvo, da se ljudje nekaj ur pred smrtjo kregajo zaradi politike, recimo, da verjamejo v zagrobne bedarije in se počutijo varne, mislijo, da se njim to ne more zgoditi, vse to je bogato gojišče trpkega posmeha. Priznati je treba, da so Angeli napisani dovolj psihološko podkleteno, v tem romanu prihaja tudi do svojevrstnih zgoščanj in mišljenjskih bližnjic, ki so na meji epigrama, tako da gre za kratkočasno, pa tudi dovolj pronicljivo čtivo s kar nekaj prebliski.