Salomon Volkov: Pogovori z Josifom Brodskim

Po ingenioznem delu » Spomini Dmitrija Šostakoviča« še ena mojstrovina Salomona Volkova.

Na eni strani pesnik, politični emigrant in Nobelovec 1987, na drugi publicist, politični emigrant in subtilni poznavalec svetov umetnosti. Vmes pa vprašanja, ki jih žene neskrupulozna radovednost, in odgovori pričevalca, misleca in ironika. Pesnik, ki so ga držali po norišnicah in zaporih, katerega knjig po Rusiji niso izdajali, dobi ponudbo od tajne policije, da dobi potni list in takojšnjo pot na zahod. Njegov odgovor: zdaj pa res nimam časa, praznoval bom rojstni dan, imam še neke opravke, odšel bi lahko šele čez 4 mesece!

Brodski je bil fenomen. Prestavljajmo si, da imamo pred seboj človeka, ki je izdelal vsega osemletko, nato pa delal kot brusilec, kot rezalec trupel v mrtvašnici, kopač geološke odprave v Sibiriji in kot nižji pomočnik v laboratoriju na univerzi. Bi pomislili, da je to podstat intelektualnega genija?

Človek dna je užival v samoizobraževanju, preživljal dneve v knjižnicah, se učil jezikov, drugoval z Ano Ahmatovo, pretipkaval samizdatne pesmi Mandelštama in jih bral dekletom, odkril pesniški svet, v katerem so mu prihajale na misel stvari, na katere nikoli ne bi pomislil, vzel torturo injekcij žvepla v norišnici kot študijo razmerij med rabljem in žrtvijo in odhajal kot zmagovalec iz porazov: po petih letih izgnanstva v daljnoazijski vasici je s seboj v Leningrad prinesel 100 kil prebranih knjig. Mož, ki potem v New Yorku ni živel na stari slavi, ampak je bival na novo. Če je pisal poezijo v ruščini, je za eseje izbral angleščino. Tako kot mu po treh zaporih ni več prišel do živega strah, mu tudi slava ni vzela sape. Nobelova nagrada? »Pretiranega navdušenja nisem čutil; v Rusiji mi v šestdesetih nobena založba ni izdala nič, potem pa izvem, da 'Penguin' pripravlja izdajo mojih pesmi - to je bilo močneje kot vse drugo.«

Klasika kulturne zgodovine.