18. 6. 2009 | Mladina 24 | Kolumna
Osumljene elite
Evropska levica je v krizi - a ne le ona
© Tomaž Lavrič
Evropska levica je v krizi in vanjo jo je spravil dolgotrajen proces, ki mu za zdaj ni videti konca. To so potrdile tudi evrovolitve.
Pri tem ji nič ne pomagajo slavna preteklost in bistvene zasluge za to, da se je kapitalizem polagoma počlovečil in po drugi svetovni vojni proizvedel državo blaginje z močnim srednjim razredom. Socialdemokracija je pri tem odigrala ključno vlogo. Tudi zato ji pogled rad uhaja v tiste čase. Toda njena najboljša leta so minila, najkasneje takrat, ko je pred kakima dvema desetletjema v Evropo začel prodirati neoliberalizem. Njegovo trdoto so prikrivali v glavnem ugodni ekonomski časi z visoko gospodarsko rastjo. Tako so prebivalstva ostajala za silo na svojem, čeprav se je družba socialno nenehno razslojevala v korist premožnih in v škodo srednjega razreda in revnih.
V tem času se je skušala socialdemokracija večkrat reformirati, a povsod s šibkim uspehom. Igrala je nečisto vlogo - neoliberalizmu se v glavnem ni upirala ali mu skušala postaviti alternativo, ampak ga je, v lepem sozvočju s prevladujočim duhom časa, pomagala uveljavljati in širiti njegovo miselnost (najizrazitejši predstavnik tega početja je bil zdaj v katoličana prekrščeni Blair). Po izbruhu krize se je ta njena vloga in s tem tudi kriza identitete pokazala še jasneje. Že pred tem je v večini redkih preostalih postojank zgrmela z oblasti. Še leta 2000 je bilo v EU na oblasti 11 levosredinskih vlad, zdaj so samo še tri.
Načeloma se zdi, da bi morala sedanja kriza, ki je predvsem kriza neoliberalnega kapitalizma, levico kot deklarirano zagovornico družbene solidarnosti, socialne države, malega človeka itd. okrepiti. Toda realnost to zanika, dogaja se nasprotno. Razlogov za to je več.
Eden izmed njih je, da so se nekatere desnosredinske stranke že pred krizo pomaknile nekoliko na levo in zlasti glede sociale, paradnega socialdemokratskega konja, zasedle lep del tradicionalno levega prostora. Značilen je primer nemške CDU, stranke kanclerke Merklove. Volitve je skoraj izgubila, ker je ponujala neoliberalistične reforme. Po tem svarilu se je urno zatekla k formuli socialnotržnega gospodarstva s poudarkom na varstvu okolja, po izbruhu krize pa temu dodala še za ščepec protekcionizma. S to »tatvino« je zlasti socialdemokratska levica primerjalno še bolj izgubila identiteto.
Kriza jo je pokazala tako, kakršna je - izza megle se je pokazala megla. Njen profil je nejasen in niha med poskusi vračanja k socialdemokratskim koreninam in poskusi reformiranja. Pri tem se je k največjemu nekdanjemu dosežku - močni socialni državi - zaradi pritiskov globalizacije, spremenjene družbene strukture in miselnosti težko ali nemogoče vrniti. Poskusi reformiranja pa se praviloma končajo z izgubo dela volivcev, ki se jim zdi, da se njihove stranke spreminjajo v nekaj, kar ni ne tič ne miš.
Levica ima še to smolo, da jo volivci sodijo strožje kot desnico. Ker je aktivno ali pasivno sodelovala pri počasnem kotenju krize in tudi pri odpravljanju njenih posledic soglaša z ukrepi, na katere večina prebivalstva gleda kot na reševanje bogatih in vplivnih, se zdi izdajalka svojih poudarjenih načel o družbeni pravičnosti. Taka gesla trosi tudi desnica, ki pa od nekdaj velja za bolj naklonjeno kapitalu. Razočaranje njenih privržencev je zato manjše.
Najbolj je levico prizadelo izginevanje njenega tradicionalnega volilnega telesa. Industrijski proletariat se je sčasoma močno skrčil, potencialno novo volilno telo pa je razdrobljeno, individualizirano, slabo včlanjeno v sindikate in beži k zelenim, radikalnim levim in celo skrajnim desnim strankam - ali pa med tiste, ki ne hodijo več na volitve. Angleški zgodovinar Eric Hobsbawm pravi: evropska levica je bila povezana z delavskim razredom, tega pa ni več. Če bo hotela okrevati, bo morala poiskati novo volilno telo. To bo najbrž težko.
V bistvu pa je kriza levice kriza vse zmerne, sredinske evropske politike. Nezaupanje v politiko kot tako in elite nasploh se ni začelo šele s krizo, se je pa z njo močno okrepilo. Vedno bolj se širi mnenje, da politika ni kos zapletenim ekonomskim in družbenim težavam ali da je celo del nekakšne zarote elit. Bi sicer zdaj v krizi pomagala prav krivcem za to krizo - financarjem, bančnikom, špekulantom vseh vrst? Politika postaja za marsikoga del problema, ne pa tista, ki bi problem lahko odpravila. To nezaupanje in splošna, »milenijska« negotovost, ki tudi po prelomu tisočletja noče več izginiti, krepita vrste populistov, demagogov in skrajnežev. Ta proces niha, a je trajen in najbolj škodi velikim tradicionalnim strankam zmerne levice in desnice. Politično prizorišče se drobi in postaja manj stabilno.
Iz vsega tega raste dvom o demokraciji, hkrati pa skomine po močnem voditelju, ki mu je v imenu učinkovitosti dovoljeno ubirati tudi nedemokratične bližnjice. Ameriški zgodovinar Lawrence Goodwyn je izumil izraz »populistični trenutek« - zgodovinski trenutek, ko se strnejo razmere za »vstajo množic« proti elitam in strukturam. Potreben je samo še voditelj, ki zna izrabiti trenutek in potegniti ljudstvo za seboj.
Kriza levice traja, kot rečeno, že lep čas. Zdaj je morda na prelomni točki. Socialdemokraciji na splošno ne kaže dobro, ker plačuje ceno za nejasno identiteto, kolaboracijo pri uvajanju neoliberalizma, šibko ponudbo alternativ za drugačen kapitalizem. Velika svetovna gibanja, tudi globalizacija, so zmedena in nepredvidljiva, prav tako je protisloven duh časa. Krepijo se težnje po večji družbeni pravičnosti - to naj bi načeloma koristilo levici, hkrati pa zahteve po varnosti, tradiciji, stalnosti - to naj bi bilo v prid desnici in njenim konservativnim vrednotam.
V takem položaju se je težko znajti. Politika omahuje, se za zdaj ravna predvsem po inerciji in hoče obnoviti razmere, kakršne so vladale pred krizo. Po malem razmišlja tudi o popravkih sistema. Levica je pri tem bolj negotova in manj samozavestna, a brez prave potrebe. Za uvedbo neoliberalizma in torej tudi krizo je bistveno bolj odgovorna desnica. Tudi ta ne pozna prepričljivih odgovorov na vprašanja o načinih zdravljenja krize in alternativah za pobezljani kapitalizem. Volivci uhajajo tudi njej, čeprav za zdaj manj.
Desnica je, skratka, v enakih težavah kot levica, le da je ta čas pretežno na oblasti. Toda ta oblast z nadaljevanjem krize in pritiskom njenih posledic postaja predvsem breme.
Zaradi križev in težav tradicionalne sredinske politike bi lahko bili po svoje zadovoljni - ona nas je pripeljala v sedanjo krizo in se še naprej zavzema za status quo. Naj za to plača. Toda privoščljivost je kratke sape. Alternativa za sredinsko politiko (in demokracijo) je pot v vladavino trdorokcev, kaos strank z obrobja, populizem, ekstremizem. Zato etablirane politike ne gre odvezati odgovornosti. Ona - in nihče drug - bo morala reševati preplet sedanjih in grozečih prihodnjih kriz. To velja za zmerno levico in za desnico - vezna posoda sta. Če bo odpovedala, jo bo odneslo, skupaj z njo pa bomo v še večji godlji vsi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.