Pavao Pavličić: Lepopis

Iz življenja (in) literature

Pavličić je profesor, literarni praktik in teoretik, prej privrženec fantastike, potem trivializacije, in nič čudnega ni, da se v njegovo prozo vpleta tudi teorija, tisti segment, ki se ukvarja s samorazumevanjem literature, da v njegovi prozi nastopajo bolj ali manj osmešene in karikirane pojave z literarne scene, nekatere čisto konkretne in druge čisto abstraktne, ki so jim pridodane literarne osebe iz proze njegovih sopotnikov, Dubravke Ugrešić in Gorana Tribusona. Oba se tudi dvakratno pojavljata, kot realni osebi, ko podpisujeta svoja dela in sodelujeta na promocijskih procesijah, zraven še njuni alteregovski nadomestki. Lepopisu se močno pozna datum nastanka; sredi osemdesetih je bila ideja o uroboričnem samozažiranju in presnavljanju literature, o literaturi s teorijo pregnetenem in parazitskem početju v zraku, izbruhnili sta semiologija in naratologija, ki je premišljevala razmerje med pripovedovalcem in avtorjem in špekulirala z bralcem. Tudi v tem romanu je glavna oseba kar Pavličić, podoben drugim fiktivcem, enak avtorju, vendar ne isti. Zadeva, ki poganja razpršeno in z različnih vidikov osvetljeno in zamegljevano zgodbo, je rokopis, nepregledna kopica rokopisov, ki prispejo na natečaj, ena od bolj duhovito obdelanih tem pa delovanje žirije, ki naj bi izbrala najboljšega. Tam dobimo dober vpogled v delo literarnih ekspertov, klesalcev literarnega kanona in še čuječe telefonske botre za povrh.

Memoari, pisanje vzporedne zgodovine, poskusi prispevkov za bodočo resnico izpod pisalnega stroja ponižanih in razžaljenih, zraven pa manipulantsko pisanje prerivalcev okoli oblastnega korita, vse je dovolj dobro izbrano za temeljni premislek o učinkovanju literature, o njenem prehajanju v življenjsko prakso in iskanje tiste popkovine, ki naj bi spajala obe početji. Pavličićevo pisanje gladko prehaja skozi različne ravni realnosti, iskanje avtorstva in filološka obdelava rokopisa, ki se potem porazgubi med preostalo količino sebi enakih in na ta način izgine, postane potem glavna tema tega pisanja. Vprašanja, povezana s tekstom, sprožijo nastanek (ravno tega) romana, kar deluje kljub medtem dostopnim variacijam na isto temo, od osemdesetih je bilo tega veliko in nas je dodobra zasitilo, dovolj premeteno in očarljivo. Ob tem roman odgovarja, ne enoznačno, temveč s sopostavljanjem različnih možnosti, na vprašanje, kaj je literatura in čemu je namenjena, hkrati pa detektira tisti premik, ki smo ga zaznali vsi v osemdesetih, po koncu samoumevne dominacije modernizma; željo množice amaterjev, čeprav včasih političnih profesionalcev, da bi popisali svoje življenje, da bi se izrekli o premikih in okopih in svoji resnici, da bi svojemu početju postavili spomenik iz črk in obračunali z zoprniki. Žal - in k sreči - je botre s političnega parketa medtem knjiga kot medij nehala zanimati.