Andrej Drapal: Kako stvari vznikajo

Knjiga v obliki zvitka.

Tako oblikovno kot bralno. Ko je Barthes pisal o Zadovoljstvu v tekstu, je meril na bralca, medtem ko pri Drapalu dominira užitek avtorja, da piše. Vendar to ni skribomanija ne reciklaža starih besedil, ampak kreiranje memskih etud.

Kupec iz vrst PR bo postal lastnik dela, ki se mu bo približeval, ko bo iskal zastrte pomene in aluzije teoretika stikov z javnostmi, a med njim in mojstrom bo zevala neprehodna globel. Morebitni bralec pa bo v zvitku seveda osamljen in če bo dovolj racionalen, se bo v nekem trenutku povprašal: kaj pa jaz sploh počnem tu? Izkušnja kot pri branju Goldinga, kjer čitalec pride do konca samo, če vmes spremeni bralno recepcijo. V danem primeru torej, ko vzame ironijo zares.

Denimo v aspektu, ko ugotovi, da je avtor napisal zvitek v formi znanstvenega dela z izbrano bibliografijo. Kot referenca tam nastopa kar Drapalov spomin zagovora disertacije Žižka Slavoja, ali pa ime tekaških copat, v katerih je pisec tekal po Rožniku. Šarlatanstvo v popolni obliki, a hkrati piščeva prostost premisleka o genezi formacije lastne misli oziroma ponotranjenje principa parapatetikov.

In spet v poglavju o tračih pa v »Manj je več«, kjer obrne na glavo psihološki problem ranjene duše naročnika.

Skratka, čisti knjižni zvitek, ki postavlja veselje do refleksije pred željo ugajati bralcu. Kot tak je hommage pisanju knjig, njegova žanrska definicija pa se glasi: moderna parafraza Goldingove govorice neandertalcev v Dedičih.