25. 6. 2009 | Mladina 25 | Svet | Komentar
Smrt diktatorju!
Kaj če iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad ni ukradel volitev
Največje vprašanje zadnjih dni je bilo: kaj se dogaja v Iranu? Saj res, kaj se je dogajalo v Iranu? Za začetek: naš vtis, da se nekaj dogaja, je temeljil na predpostavki, da so bile iranske predsedniške volitve ukradene. Vse naše fantazije o tem, kar da se dogaja v Iranu, so temeljile na predpostavki, da je v resnici zmagal Mir Hosein Musavi, ne pa dosedanji predsednik Mahmud Ahmadinedžad. Da je bil torej izid volitev zrežiran, izsiljen, lažen. Kar nas pripelje do nujnega, precej bolj plodnega kontravprašanja: kaj če ni bil? Kaj če je Ahmadinedžad dejansko zmagal? Kaj če volitev ni ukradel? Kaj če je tudi res dobil toliko glasov, kot so mu jih pripisali? Kaj če ga je ljudstvo ponovno izvolilo? Ali bolje rečeno: kaj če je naš vtis, da se v Iranu nekaj dogaja, temeljil na napačni predpostavki? In dalje: kaj če je Musavi prepričljivo izgubil in kaj če se revolucija v resnici sploh ni zgodila? Kaj če se ni dogajalo tisto, kar smo mislili, da se dogaja? Če je namreč Musavi tako prepričljivo izgubil, potem tisto, kar smo gledali, ni bila revolucija, vsaj ne v tistem smislu, kot smo mislili - naše fantazije o iranski revoluciji so temeljile na predpostavki, da je zmagal Musavi, ki ima široko ljudsko podporo, potemtakem na predpostavki, da ima velika večina Irancev dovolj Ahmadinedžada. Ergo: v Iranu se nekaj dogaja. Toda: če je naš vtis, da se v Iranu nekaj dogaja, temeljil na zmotni predpostavki, potem to pomeni, da je bilo vse tisto zapeljivo fragmentirano, razbito, mozaično, gverilsko, idealistično, youtubovsko-twittersko »prikazovanje« kvazitiananmenskega entuziazma, norenja, razočaranja, jeze, ogorčenja, izzivanja, konfrontacije in revolucije le prikrivanje, da revolucije ni bilo in da lahko - podobno kot Jean Baudrillard v zvezi s prvo zalivsko vojno - ugotovimo: »Druga iranska revolucija se ni zgodila.«
Paul Craig Roberts, soavtor knjige Tiranija dobrih namenov in nekdanji član Reaganove administracije (pomočnik finančnega ministra), je v seriji komentarjev, objavljenih na CounterPunchu, opozoril, da so mediji - in tako dalje - povsem očitno in temu primerno histerično nasedli triku, in to zelo staremu, tako rekoč že klasičnemu triku CIE. Čakajte, zakaj so že rekli, da so bile volitve ukradene? Ker so zmagovalca - Ahmadinedžada - razglasili prezgodaj, ali natančneje: ker so zmagovalca razglasili zelo kmalu po tem, ko so zaprli volišča, tako da vsi glasovi še niso bili prešteti. No, če bi s tem merili verodostojnost volitev, potem so bile vse volitve v Sloveniji ukradene. Pa tudi povsod drugod. Da ne govorimo o Ameriki, kjer so bile leta 2000 res ukradene, in to tako, da smo dobili vojne in da je - ha! - Iran prišel na »os zla«. Problem je seveda v tem, da je Musavi, kot pravi Roberts, »svojo zmago razglasil že nekaj ur pred zaprtjem volišč«. Pomeni: davno pred Ahmadinedžadom. In to je prstni odtis CIE. Ali bolje rečeno, kadar hoče CIA destabilizirati kak »režim«, ki Ameriki ne diši, ali pa zrežirati volitve v kaki nestabilni državi, običajno v tretjem svetu, potem »svojemu« kandidatu naroči, naj čim prej razglasi svojo zmago, po možnosti še pred zaprtjem volišč. Zakaj? Iz preprostega, efektnega razloga: ker s tem diskreditira uradne izide volitev. Ko »režim« razglasi uradne izide volitev, začneš - preventivno! - vpiti, da so volitve ukradene. Pri tem je bistveno, da svojo zmago razglasiš dovolj zgodaj. Dlje časa ko mine med tvojo razglasitvijo zmage in razglasitvijo uradnega izida volitev, večja je možnost, da ljudem rečeš: no, a vidite, koliko časa so si vzeli, da so zrežirali volilni izid! In večja je možnost, da ti ljudje verjamejo. Oh, in večja je možnost, da se tvoji volivci prelevijo v protestnike - in da revolucija dobi zeleno barvo. Za razliko od tiste v Gruziji ali pa one v Ukrajini.
Če ne kupite predpostavke, da so bile volitve ukradene, potem lažje razumete tudi druge reči. Prvič, potem lažje razumete, zakaj so sondaže, ki sta jih tri tedne pred volitvami v Iranu izvedli dve ugledni ameriški organizaciji, Center for Public Opinion in New America Foundation, kazale, da bo zmagal Ahmadinedžad, in to prepričljivo - v razmerju dva proti ena (hja, v takem razmerju je potem zmagal in v takem razmerju je leta 2005 porazil svojega protikandidata, Akbarja Hašemija Rafsandžanija, sicer nekdanjega iranskega predsednika). Drugič, potem lažje razumete, zakaj so zgodbe o načrtu za destabilizacijo Irana, ki da ga je pripravila in lansirala CIA, zadnje čase povsem izginile iz medijev - pač niso hoteli, da bi ob tem spontanem, zrevoltiranem vrenju ljudstva kdo pomislil na CIO. Če so hoteli ustvariti vtis spontanega ljudskega vrenja, revolta in revolucije, niso smeli mešati CIE - to bi vse pokvarilo. Pred dvema letoma je bilo drugače: tedaj so vsi pisali o »črnem« propagandno-dezinformacijskem načrtu za destabilizacijo Irana, ki da je že v teku.
In tretjič, potem lažje razumete, zakaj je tudi mogočni ajatola Montazeri oznanil, da so bile volitve ukradene - hej, če tako pravi celo ajatola Montazeri, potem mora biti res. Ne nujno: ajatola Montazeri, ki zagovarja vrnitev k »resničnim vrednotam islamske revolucije«, bi moral izvirno naslediti ajatolo Homeinija, vrhovnega verskega voditelja, pa so ga potem prav zaradi kritiziranja Homeinija preskočili in raje ustoličili ajatolo Hameneja. Nič, te volitve so bile le lepa priložnost, da Montazeri poravna račune s Hamenejem, še toliko bolj, ker s tem nič ne izgubi, ali bolje rečeno - ker je z ideološkega vidika povsem vseeno, kdo zmaga, Ahmadinedžad ali Musavi. Ajatole so pred volitvami itak odobrili oba, tako Ahmadinedžada kot Musavija. Če Musavija ne bi odobrili, sploh ne bi mogel kandidirati. In seveda, pred leti so za predsedniškega kandidata odobrili celo Mohameda Hatamija, ki je veljal za reformista in ki je potem zmagal (in ki je leta 1999, v času velikih demonstracij, uporne študente, otroke islamske revolucije, ki so ga dve leti prej izvolili, mirno prepustil brutalni represiji) - Musavi pa ne velja niti za reformista. Kvečjemu obratno: ravno dovolj je konservativen in avtoritaren, da Irana ne bi revolucioniral, da torej ne bi predstavljal tiste »spremembe«, o kateri fantazira Zahod, še posebej Amerika. Ajatole bi verjetno poslušal toliko kot Ahmadinedžad. Niti prvi niti drugi pa ne bi odpravil islamske revolucije (ali pa denukleariziral oz. razorožil Irana). Vzklik »Allahu Akbar«, ki je donel na pro-Musavijevih shodih, je to le potrdil. Kar pomeni: kdorkoli bi zmagal, bi bil le marioneta teokratskih ajatol in njihove trde verzije islamizma.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.