Smrt diktatorju!

Največje vprašanje zadnjih dni je bilo: kaj se dogaja v Iranu? Saj res, kaj se je dogajalo v Iranu? Za začetek: naš vtis, da se nekaj dogaja, je temeljil na predpostavki, da so bile iranske predsedniške volitve ukradene. Vse naše fantazije o tem, kar da se dogaja v Iranu, so temeljile na predpostavki, da je v resnici zmagal Mir Hosein Musavi, ne pa dosedanji predsednik Mahmud Ahmadinedžad. Da je bil torej izid volitev zrežiran, izsiljen, lažen. Kar nas pripelje do nujnega, precej bolj plodnega kontravprašanja: kaj če ni bil? Kaj če je Ahmadinedžad dejansko zmagal? Kaj če volitev ni ukradel? Kaj če je tudi res dobil toliko glasov, kot so mu jih pripisali? Kaj če ga je ljudstvo ponovno izvolilo? Ali bolje rečeno: kaj če je naš vtis, da se v Iranu nekaj dogaja, temeljil na napačni predpostavki? In dalje: kaj če je Musavi prepričljivo izgubil in kaj če se revolucija v resnici sploh ni zgodila? Kaj če se ni dogajalo tisto, kar smo mislili, da se dogaja? Če je namreč Musavi tako prepričljivo izgubil, potem tisto, kar smo gledali, ni bila revolucija, vsaj ne v tistem smislu, kot smo mislili - naše fantazije o iranski revoluciji so temeljile na predpostavki, da je zmagal Musavi, ki ima široko ljudsko podporo, potemtakem na predpostavki, da ima velika večina Irancev dovolj Ahmadinedžada. Ergo: v Iranu se nekaj dogaja. Toda: če je naš vtis, da se v Iranu nekaj dogaja, temeljil na zmotni predpostavki, potem to pomeni, da je bilo vse tisto zapeljivo fragmentirano, razbito, mozaično, gverilsko, idealistično, youtubovsko-twittersko »prikazovanje« kvazitiananmenskega entuziazma, norenja, razočaranja, jeze, ogorčenja, izzivanja, konfrontacije in revolucije le prikrivanje, da revolucije ni bilo in da lahko - podobno kot Jean Baudrillard v zvezi s prvo zalivsko vojno - ugotovimo: »Druga iranska revolucija se ni zgodila.«
Paul Craig Roberts, soavtor knjige Tiranija dobrih namenov in nekdanji član Reaganove administracije (pomočnik finančnega ministra), je v seriji komentarjev, objavljenih na CounterPunchu, opozoril, da so mediji - in tako dalje - povsem očitno in temu primerno histerično nasedli triku, in to zelo staremu, tako rekoč že klasičnemu triku CIE. Čakajte, zakaj so že rekli, da so bile volitve ukradene? Ker so zmagovalca - Ahmadinedžada - razglasili prezgodaj, ali natančneje: ker so zmagovalca razglasili zelo kmalu po tem, ko so zaprli volišča, tako da vsi glasovi še niso bili prešteti. No, če bi s tem merili verodostojnost volitev, potem so bile vse volitve v Sloveniji ukradene. Pa tudi povsod drugod. Da ne govorimo o Ameriki, kjer so bile leta 2000 res ukradene, in to tako, da smo dobili vojne in da je - ha! - Iran prišel na »os zla«. Problem je seveda v tem, da je Musavi, kot pravi Roberts, »svojo zmago razglasil že nekaj ur pred zaprtjem volišč«. Pomeni: davno pred Ahmadinedžadom. In to je prstni odtis CIE. Ali bolje rečeno, kadar hoče CIA destabilizirati kak »režim«, ki Ameriki ne diši, ali pa zrežirati volitve v kaki nestabilni državi, običajno v tretjem svetu, potem »svojemu« kandidatu naroči, naj čim prej razglasi svojo zmago, po možnosti še pred zaprtjem volišč. Zakaj? Iz preprostega, efektnega razloga: ker s tem diskreditira uradne izide volitev. Ko »režim« razglasi uradne izide volitev, začneš - preventivno! - vpiti, da so volitve ukradene. Pri tem je bistveno, da svojo zmago razglasiš dovolj zgodaj. Dlje časa ko mine med tvojo razglasitvijo zmage in razglasitvijo uradnega izida volitev, večja je možnost, da ljudem rečeš: no, a vidite, koliko časa so si vzeli, da so zrežirali volilni izid! In večja je možnost, da ti ljudje verjamejo. Oh, in večja je možnost, da se tvoji volivci prelevijo v protestnike - in da revolucija dobi zeleno barvo. Za razliko od tiste v Gruziji ali pa one v Ukrajini.
Če ne kupite predpostavke, da so bile volitve ukradene, potem lažje razumete tudi druge reči. Prvič, potem lažje razumete, zakaj so sondaže, ki sta jih tri tedne pred volitvami v Iranu izvedli dve ugledni ameriški organizaciji, Center for Public Opinion in New America Foundation, kazale, da bo zmagal Ahmadinedžad, in to prepričljivo - v razmerju dva proti ena (hja, v takem razmerju je potem zmagal in v takem razmerju je leta 2005 porazil svojega protikandidata, Akbarja Hašemija Rafsandžanija, sicer nekdanjega iranskega predsednika). Drugič, potem lažje razumete, zakaj so zgodbe o načrtu za destabilizacijo Irana, ki da ga je pripravila in lansirala CIA, zadnje čase povsem izginile iz medijev - pač niso hoteli, da bi ob tem spontanem, zrevoltiranem vrenju ljudstva kdo pomislil na CIO. Če so hoteli ustvariti vtis spontanega ljudskega vrenja, revolta in revolucije, niso smeli mešati CIE - to bi vse pokvarilo. Pred dvema letoma je bilo drugače: tedaj so vsi pisali o »črnem« propagandno-dezinformacijskem načrtu za destabilizacijo Irana, ki da je že v teku.
In tretjič, potem lažje razumete, zakaj je tudi mogočni ajatola Montazeri oznanil, da so bile volitve ukradene - hej, če tako pravi celo ajatola Montazeri, potem mora biti res. Ne nujno: ajatola Montazeri, ki zagovarja vrnitev k »resničnim vrednotam islamske revolucije«, bi moral izvirno naslediti ajatolo Homeinija, vrhovnega verskega voditelja, pa so ga potem prav zaradi kritiziranja Homeinija preskočili in raje ustoličili ajatolo Hameneja. Nič, te volitve so bile le lepa priložnost, da Montazeri poravna račune s Hamenejem, še toliko bolj, ker s tem nič ne izgubi, ali bolje rečeno - ker je z ideološkega vidika povsem vseeno, kdo zmaga, Ahmadinedžad ali Musavi. Ajatole so pred volitvami itak odobrili oba, tako Ahmadinedžada kot Musavija. Če Musavija ne bi odobrili, sploh ne bi mogel kandidirati. In seveda, pred leti so za predsedniškega kandidata odobrili celo Mohameda Hatamija, ki je veljal za reformista in ki je potem zmagal (in ki je leta 1999, v času velikih demonstracij, uporne študente, otroke islamske revolucije, ki so ga dve leti prej izvolili, mirno prepustil brutalni represiji) - Musavi pa ne velja niti za reformista. Kvečjemu obratno: ravno dovolj je konservativen in avtoritaren, da Irana ne bi revolucioniral, da torej ne bi predstavljal tiste »spremembe«, o kateri fantazira Zahod, še posebej Amerika. Ajatole bi verjetno poslušal toliko kot Ahmadinedžad. Niti prvi niti drugi pa ne bi odpravil islamske revolucije (ali pa denukleariziral oz. razorožil Irana). Vzklik »Allahu Akbar«, ki je donel na pro-Musavijevih shodih, je to le potrdil. Kar pomeni: kdorkoli bi zmagal, bi bil le marioneta teokratskih ajatol in njihove trde verzije islamizma.

Marat v Teheranu

Jasno, medijska predpostavka, da so bile iranske volitve ukradene in da se v Iranu nekaj dogaja, je temeljila še na nekaterih drugih predpostavkah.
Prvič, na predpostavki, da Iranci komaj čakajo, da jih destabilizira in okupira Amerika, ali bolje rečeno - da jim Amerika prinese demokracijo. Le zakaj bi komaj čakali, da jih »osvobodijo« Američani, ki so v petdesetih - z operacijo Ajax, v spregi z Britanci - iransko demokracijo ne le destabilizirali, ampak pučistično uničili, Irancem pa potem namesto zelo priljubljenega, demokratično izvoljenega premiera Mohameda Mosadega, ki je »zagrešil« nacionalizacijo naftne industrije, instalirali diktatorja, šaha Rezo Pahlavija, ki se je kopal v zlatu, tajni policiji in mučilnicah, ki je Mosadega poslal v dosmrtni hišni arest in ki je v svoji aroganci tako pretiraval, da je povzročil islamsko revolucijo? Razumem, da Zahod iranske volivce podcenjuje, toda zakaj bi jih moral tako podcenjevati? Hej, Iran je bil prva država v Aziji, ki je imela parlament - in to že leta 1908!
Drugič, na predpostavki, da hočejo Iranci izpolniti želje Zahoda in da komaj čakajo, da postanejo ameriška marioneta - poligon neoliberalizma, prostega trga, popolne deregulacije in totalne privatizacije javnega sektorja, skupnega dobrega. Po svoje je kakopak ironično, da Musavija najbolj množično podpirajo študentje in - hkrati! - bazarska elita, katere tipični predstavnik je prav največji Musavijev podpornik, Rafsandžani, mogočni neoliberalni industrialec, ki si je z islamsko revolucijo bogato opomogel, pod Ahmadinedžadom pa se mu je trg tako skrčil, da si ga je skušal raztegniti z Musavijem. Kar kaže na to, da je bazarska oligarhija povsem zlizana s teokratsko elito in da pri iranskih volitvah vendarle ni šlo le za svobodo in demokracijo ali pa za spopad med demokracijo in diktatorjem. Ali kot je lucidno zapisal Ron Jacobs: »Ahmadinedžad priteguje večino kmetov in delavcev. Tako kot so Marat in jakobinci med francosko revolucijo pritegovali kmete in mestne reveže, medtem ko so Brissot in žirondinci pritegovali trgovce in izobražene stanove, tako Ahmadinedžadova podpora prihaja s strani tistih, ki potrebujejo kruh, medtem ko Musavijeva podpora prihaja s strani onih, ki imajo vsega dovolj in ki hočejo zdaj imeti še več državljanskih svoboščin.« Ergo: razkorak med »željo po državljanskih svoboščinah« in »potrebo po ekonomski pravičnosti« je tako velik, da sprememba ni mogoča, da neteokratska alternativa ne pride v poštev in da je zmagal Ahmadinedžad.
Tretjič, na predpostavki, da so vse tiste twitterje in youtubske posnetke res poslali tisti, ki naj bi jih poslali, da so bili torej res le gverilski izraz ljudske spontanosti, ne pa del vnaprej načrtovane propagandne akcije Musavijevega štaba. Kar je približno tako iluzorno, kot če bi verjeli, da je internet medij čistih namenov, spontane energije in nekomercialne vsebine, ali pa kot če bi verjeli, da je iransko volilno razpoloženje spremenil Obamov nedavni »inspirativni« govor v Kairu.
Četrtič, na predpostavki, da bodo ljudje širom po svetu in tudi sami Iranci v Iranu videli Irak - opresivni režim, mučilnice, neposredno ogrožanje sosedov in Amerike, orožje za množično uničevanje, (neimenovano) nafta. Iran je vendarle malce bolj kompleksen od groteskne neokonservativne propagandne slike, ki nam jo ponujajo - in ki Iran že vse tja od leta 2001 enači z Irakom. Ali res mislite, da si Iranci želijo, da bi Iran izgledal kot Irak? Neokonservativci od nas pričakujejo, da jim bomo slepo verjeli, tako kot ajatole od Irancev pričakujejo, da jim bodo slepo verjeli, toda nikar ne pozabite, da populističnega Ahmadinedžada na oblast ni pripeljala iranska teokracija, ampak prav ameriška invazija na Irak.
Petič, na predpostavki, da imajo Iranci dovolj Ahmadinedžadove zunanje politike, saj veste, njegove antisemitske in nuklearne retorike. Nehajte: vsak Iranec ve, da predsednik - Ahmadinedžad ali pa kdorkoli drug - nima zadnje besede pri iranski zunanji politiki in da iransko zunanjo politiko dejansko določa Svet varuhov (islamske revolucije), ki je eno z ajatolami (vseh 12 varuhov v principu imenuje oz. odobri veliki ajatola Hamenej, ki ga je pred leti - ironično! - naredil prav Rafsandžani). Plus: iranski predsednik, pa naj si bo še tako agresiven in militanten, ni poveljnik iranskih oboroženih sil. Kar pomeni, da je Irancem s tega vidika povsem vse-eno, kdo je predsednik, Ahmadinedžad ali Musavi. In seveda, dokler ne pade teokracija, je tudi tujini s tega vidika povsem vseeno, kdo je predsednik, Ahmadinedžad ali Musavi. Sploh pa, mar ni povsem logično, da so Iranci zdaj, v času velike ogroženosti, ko so že osem let na ponižujoči »osi zla« in ko jim že osem let neprestano grozijo z napadom (»Vse opcije so na mizi,« je govoril Bush), ponovno izvolili prav Ahmadinedžada, famoznega predsednika, ki je tough - kot Bush? Ne pozabite: Amerika je v času velike ogroženosti ponovno izvolila Busha. In vse je kazalo, da je tudi tiste volitve ukradel. So ajatole vreščali, da so ameriške volitve ukradene? Upam. Amerika je zadnja, ki bi smela komu očitati ukradene volitve.
Šestič, na predpostavki, da volitve kradejo le v Iranu, ali če naj malce zožimo - da jih na Bližnjem vzhodu kradejo le v Iranu. Kaj pa Egipt? Jordanija? Savdska Arabija? Oh, in lepo prosim - Irak? Ta novi, osvobojeni Irak, demokratiziran s shock & awe volitvami. Zakaj bi nas Iran bolj žrl od Savdske Arabije? In zakaj bi verjeli, da je iranska teokracija hujša od savdske? In ker smo že ravno pri teokraciji: je kdaj ameriški predsednik postal kdo, ki ni poziral z Biblijo, ki ni hodil v cerkev in ki je rekel, da ne verjame v Boga?
In sedmič, na predpostavki, da bi moral Ahmadinedžad volitve izgubiti, ker preslabo menedžira ekonomijo. Tudi Bush je slabo menedžiral ekonomijo - pa je leta 2004 izgubil volitve? Ne. Vidite.

Revolucija, ki ni smela uspeti

Predpostavka, da se v Iranu nekaj dogaja, pa temelji še na eni predpostavki, namreč - da Amerika, nekonservativci, retro bušiji, »zaskrbljena« mednarodna skupnost in Izrael komaj čakajo, da bo iransko ljudstvo zaživelo v svobodi in demokraciji. Če bi to držalo, potem Iran ne bi bil stalna žrtev šikaniranj, izsiljevanj, sankcij, bojkotov, embargov in pokroviteljskih, neokolonialnih poskusov »civiliziranja«. Trik je seveda v tem, da Amerika in Izrael potrebujeta natanko tak Iran, kot je. Zakaj? Ker potrebujeta demona, diaboličnega »zunanjega« sovražnika, »hitlerjanskega« despota. S kom bodo desničarji v teh državah zastraševali volivce, če ne bo več »demoničnega« Irana in fanatičnih »nuklearnih« ajatol? In s čim bodo upravičevali svoj že davno preživeti, neandertalski hladnovojni pogled na svet? Na osnovi česa bodo lahko pretiravali ter napihovali obrambne budžete in vojaško-industrijski kompleks? Hej, Sadama Huseina ni več, Moamer Gadafi je odmrl.
Kar nas pripelje do ultimativne napačne predpostavke, na kateri temelji predpostavka, da se v Iranu nekaj dogaja in da so bile volitve ukradene, namreč - da je skušala Amerika prek CIE destabilizirati iranski režim, prirediti »zeleno« revolucijo in ustoličiti svojega kandidata, Musavija. Drži, CIA je skušala vse to storiti, toda pod pogojem, da ne uspe - torej pod pogojem, da destabilizacija iranskega režima, »zelena« revolucija in ustoličitev Musavija ne uspejo. Pa ne le zato, ker vedo, da Musavija ne bodo nikoli sneli z ajatol in da ne bo nikoli zares »njihov« človek (raje imajo Ahmadinedžada, ki odlično igra vlogo »ne-njihovega« človeka), ampak zato, ker je bil to najboljši način, da Iran še bolj diskreditirajo in da njegovo demoničnost osvežijo in nategnejo do skrajnosti. Kar pomeni, da je povsem vseeno, ali so bile volitve ukradene ali ne. Ameriški in izraelski fundamentalisti so si želeli le eno: da bi volitve bile ukradene. Če so bile ukradene, toliko bolje - vsi skupaj so si oddahnili. In da ne bi ničesar prepustili naključju, je CIA preventivno poskrbela, da se je ustvaril vsaj vtis, da so bile ukradene. Če pa so hoteli ustvariti vtis, da so bile volitve ukradene, so morali nujno ustvariti vtis, da se v Iranu nekaj dogaja.
In zakaj so ameriški fundamentalisti »zeleno« revolucijo podprli pod pogojem, da ne uspe? Iz preprostega razloga: da bi destabilizirali Baracka Obamo, da bi torej diskreditirali njegovo »premehko«, preveč »zmerno« in preveč »kompromisno« politiko do »osi zla« - do Severne Koreje in Irana. Da bi v igro vrnili vojaškoindustrijski kompleks in da bi obamizirani ameriški zunanji politiki vrnili neokonservativno, hladnovojno gravitacijo, so potrebovali mit o ukradenih volitvah, vtis, da se v Iranu nekaj dogaja, in neuspeh »zelene« revolucije. Če pri tem še kdo umre, toliko bolje. Ameriški fundamentalisti so si želeli, da bi kdo umrl. Če bi zmagal Musavi, bi bila to za njih čista, popolna in kompletna katastrofa. In ko vse to postavite v perspektivo, zlahka ugotovite, da je v tej neuspeli »zeleni« revoluciji uspelo le eno: test twitteringa v ekstremnih razmerah. Test novih gverilskih, aktivističnih subverzivnih tehnologij v mističnih pogojih revolucije, ki kliče po »smrti diktatorja«. Test novih možnosti angažmaja. Test socialnega networkinga v dobi, ki kliče po revoluciji.