7. 6. 2011 | Mladina 25 | Kultura
Umetnica za trajnostni razvoj
Kaj poleg tega, da razstavlja na beneškem bienalu likovne umetnosti, trenutno počne Marjetica Potrč, ena naših najbolj spoštovanih umetnic v svetovnem merilu
Marjetica Potrč pred svojo hišo v Rožni dolini
© Borut Peterlin
Začelo se je skoraj nadrealistično. V telefon sem vtipkala njeno stacionarno telefonsko številko. Verjetnost, da bi mi jo uspelo priklicati, se je zdela enaka nič. Zazvonilo je prvič, drugič, tretjič ... »Prosim?« je vprašal ženski glas. »Dober dan, Marjetico Potrč iščem,« sem dejala, prepričana, da ne govorim z njo. A glas na drugi strani žice je na moje veliko presenečenje odvrnil: »Pri telefonu.«
En sam klic na stacionarni telefon in uspelo mi je priklicati eno naših v svetovnem merilu najbolj spoštovanih in prepoznavnih avtoric, ki je razpeta med arhitekturo in sodobno umetnost, ki je prejemnica številnih uglednih nagrad, tudi prestižne nagrade za sodobno umetnost Hugo Boss, ki je razstavljala v najpomembnejših razstaviščih, tudi v newyorškemu Guggenheimovem muzeju, ki je popotnica in raziskovalka, ki jo navdihujejo urbane skupnosti po vsem svetu, in ki ob vsem najde le malo časa za življenje v Sloveniji! Še vedno nekoliko presenečena sem izstrelila: »Imate morda v naslednjih dneh kaj časa?« »V torek bi pa res imela kakšno uro,« je odvrnil prijazen glas na drugi strani.
Štiri dni kasneje smo sedeli v njeni hiši v Rožni dolini, v kreativni sobi, polni knjig, fotografij, ilustracij, barv in najrazličnejših detajlov, ter pili cedevito. Tudi sama Marjetica Potrč je bila začudena, da se nam je uspelo dobiti tako na hitro. Le nekaj dni zatem jo je čakala otvoritev projekta, ki so ga v okolici Dunaja izvedli skupaj s studiem Nova stran ter arhitektko in sodobno umetnico Polonco Lovšin. Delu tamkajšnjega baročnega parka, do katerega ne seže vodovod, so omogočili samozadosten sistem za zbiranje vode.
Še nekaj dni prej pa je bila prezaposlena z beneškim bienalom likovne umetnosti, enim ključnih umetniških dogodkov na svetu, na katerem postaja, kot kaže, kot edina med slovenskimi umetniki redna gostja. »Veste, da sem ravno zadnjič ugotovila, da tokrat menda že četrtič razstavljam na bienalu. Prvič sem bila tam leta 1993, ko sem predstavljala Slovenijo, in mislim, da je bilo takrat celo prvič, da se je Slovenija na tem bienalu predstavila kot samostojna država. Istega leta sem razstavljala tudi na skupinski razstavi na beneškem bienalu, ki jo je organiziral MUMOK z Dunaja. Potem me je leta 2003 na bienale povabil eden od tedanjih kustosov Carlos Basualdo. Zdaj pa me je povabil tokratni kustos Daniel Birnbaum,« pravi Potrčeva. Na bienalu, ki se je začel prejšnjo nedeljo, se predstavlja z izborom risb, ki jih je ustvarila med letoma 2005 in 2008. Tako kot prejšnjič tudi tokrat razstavlja v Arsenalu. Še posebej je ponosna, da so njena dela na ogled v istem prostoru kot dela vizionarskega urbanista in arhitekta Yone Friedmana, ki se je že v 60. letih ukvarjal z vprašanjem trajnostnega razvoja in ji je bil v veliko inspiracijo pri njenih delih. »Letos, ko smo bili tam, je bil ravno star 86 let in je bilo mega. Sem njegov res velik fan,« ne skriva navdušenja nad vzornikom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.