25. 6. 2009 | Mladina 25 | Kolumna
Molk levice
Kriza je idealna priložnost za izrecen prelom z neoliberalizmom
© Tomaž Lavrič
V zadnjih letih svoje zadnje (novinarske) službe sem lahko od blizu opazoval zgodbo nekega žalostnega razkrajanja.
Pod lastniki, ki jih briga samo dobiček, pridejo na vrh podjetja ljudje, ki so najbolj brezobzirni in najbolj brez predsodkov, kar pa ne pomeni, da so najpametnejši in najbolj zavzeti. Vladajo s trdo roko, kadrirajo in plačujejo predvsem po poslušnosti. Iz ljudi ne znajo potegniti, kar ti zmorejo. Zaposleni se prilagodijo novi realnosti, na dan pride njihova oportunistična plat, vsak skrbi le za svoje preživetje, podjetje in profesionalnost postajata malo pomembna. Ladja pa tone.
To je v marsičem zgodba o delovanju neoliberalizma na mikroravni. Na ravni družbe počne neoliberalizem podobne reči, zraven pa še kaj. Navsezadnje je posledica tega civilizacijsko nazadovanje - povzdigovanje darvinističnega tekmovanja in opuščanje idealov solidarnosti, enakosti itd. Ideologija in praksa neoliberalizma sta pasje okrutni; ljudi in cele sloje ne samo stiskata za vrat, ampak tudi kvarita, ker sta denar in pojme okoli njega napravila za os življenja. Na vsakdanji ravni se to prevaja v banalne, a grde reči, ki se jim reče bedno plačani delavci, tajkunstvo, pohlep kot vrlina, več samomorov, odvisnost zdravja od premoženja ... Vse to velja za moralno ali vsaj vedno bolj normalno.
Neoliberalizem, ta abstraktni pojem, ki bi ga morali nenehno prevajati v polaščanje, stisko, nepravičnost, onesnaževanje, se je dotaknil vseh.
Politika je večinoma sprejela logiko kapitala in njegov fetiš visoke gospodarske rasti. Toda svet kapitala se ne ravna po pravilih demokracije in ni zavezan splošni blaginji. Politika se je s sprejetjem te logike delno samoukinila.
Menedžerski in lastniški sloj je polagoma postal sinonim za pohlep. Družbena odgovornost podjetij upada, enako skrb za njihov dolgoročni razvoj. Menedžerji in lastniki trdo privijajo zaposlene in si mastno višajo plače in bonitete. Realno gospodarstvo se zgleduje po avanturizmu finančnikov, ki vodijo igro. Vse živi na puf in umetno spodbuja rast. Celotna ekonomija tako nujno postaja ranljivejša - od tod taka ostrina krize.
Večina živi slabše ali vsaj bolj negotovo. Cena dela kljub nenehni rasti BDP stagnira ali nazaduje. Zaposleni so razdrobljeni, nesposobni za resen odpor. Industrijski proletariat usiha, množi se prekariat, srednji razred, nosilec stabilnosti in demokracije, se krči. Brezposelni in revni živijo v getih zunaj glavnega toka, izgubljajo možnost za spodobno življenje in dostojanstvo. Ljudstvo ni angel, krepostno samo po sebi, gotovo pa je dojemljivo za vplive od zgoraj. Ti impulzi so v glavnem slabi. Ker je v stiski, a nemočno, se širijo frustracije, strahovi, jeza, negotovost, depresija, volčja miselnost; ljudje vedno bolj zaupajo samo še sebi in najožji družini. Družba se drobi ne samo slojno, ampak tudi čustveno. Nepolitične in neekonomske elite so materialno na boljšem od večine, a razkroj poteka tudi v njih; pojem poslanstva in poklicne etike pri zdravnikih, odvetnikih, novinarjih ... se izgublja.
Skratka, družbena cena neoliberalizma je visoka, in to v krizi postaja še očitneje. Celoten izkupiček takega tipa razvoja je manjši od tistega, ki bi ga prinesel zmeren, bolj socialen in zelen kapitalizem. Tudi če je gospodarska rast visoka, koristi to predvsem manjšini, ta pa z denarjem, iztisnjenim iz neokapitalizma, ne ravna pametno, kaj šele pravično. O tem pričajo kriza, socialna in čustvena izčrpanost prebivalstva in pospešeno uničevanje narave. Visoka rast je lahko najvarljivejša stvar na svetu.
Tudi Slovenijo je neoliberalizem grdo zdelal. K nam je prodiral že v 90. letih, toda politika je v času Drnovškovih vlad ostala pretežno socialdemokratska. Janšev mandat je prinesel dramatičen preobrat - neoliberalizem je z mladoekonomisti, sprejetimi v sfero oblasti, in z neoliberalnimi reformami postal uradna doktrina. S tem se je Janša pridružil prevladujočemu gibanju na Zahodu - dogajanju, ki je skotilo krizo. Zaradi splošnega odpora je uradne neoliberalne prapore zvil, a gnal tak razvoj naprej. To se je kazalo v razkroju javnega zdravstva in šolstva, v razraščanju finančnega sektorja, v splošnem umikanju javnega v korist zasebnega.
Janša je sicer res populist in prilagodljivec, a očitno nagnjen k neoliberalizmu tudi zato, ker se lepo sklada z avtokratstvom, ki pa je njegova značajska stalnica. Tudi zaželeni nastanek desne ekonomske elite ni bil mogoč brez velikega lastninskega preurejanja. Zato tajkunstvo ni naključje, ampak nujen proizvod Janševega mandata.
Nasploh je bila prejšnja oblast izrazito oblast za premožne. Še en njen mandat bi Slovenijo še bolj potisnil v neoliberalizem. Na srečo je SDS volitve izgubila.
Tako smo pri naši levici. Je bolj ali manj zvest odraz stanja evropske levice, ideološko negotove, izgubljene v opotekavih reformah in mahnjene na imaginarno sredinskost, ki je vse in nič. Na oblast je prišla v trenutku, ko je neoliberalizem dosegel vrh in se sesul v krizo. Njeno poglavitno sporočilo je prav to, kako poguben je ta tip kapitalizma za razvoj in veliko večino ljudi. Kategorični imperativ tega mandata se torej glasi: odprava neoliberalizma.
Ta je z izbruhom krize zašel v defenzivo. Skoraj religiozna prepričanost o pravilnosti njegovih dogem je izpuhtela. Vendar ni izdihnil, ampak se je samo pritajil. Od vsake države posebej bo odvisno, kako se ga bo ozdravila.
Poleg obvladovanja krize bo to poglavitno merilo uspešnosti Pahorjeve vlade. Kako se bo pri tem obnesla, še ni jasno. Janševske neoliberalne zagnanosti ni več, toda koalicija te tematike noče, ne zna ali si ne upa jasno načeti. Iz vodilnih koalicijskih ust besede neoliberalizem ni slišati in poštenega razmisleka o kapitalizmu po slovensko ni opaziti. Razlogov za to je več: idejna zmedenost, neoliberalci v lastnih vrstah, težavnost spreminjanja, kriza, ki nenehno pritiska in ne dopušča distance.
To je lahko pojasnilo, ne pa opravičilo. Molk o krizi neokapitalizma je čudaški in zgrešen. Dokler oblast čez neoliberalizem ne bo izrecno, premišljeno in poudarjeno napravila križa, njeno vladanje ne more dobiti jasne smeri s trdno notranjo logiko, ampak bo bolj ali manj posrečena mineštra ad hoc ukrepov. Hkrati se bo še naprej slabo razlikovala od SDS, ki se lahko - lepa ironija - zaradi tega molka razglaša za predstavnico malega človeka. Tudi ukrepe proti tajkunom je mogoče postaviti na to podlago. Z vsem tem bi vlada naposled dobila jasno programsko os.
Kriza je idealna priložnost za tak prelom. Ta tematika, izražena načelno, prevedena v konkretna politična dejanja in ustrezno predstavljena javnosti, bi lahko za levico (ki bi si potem spet bolj zaslužila to ime) postala tudi pomemben volilni adut. Tudi drugod po Evropi je levica v defenzivi prav zato, ker ne zna jasno in glasno povedati, da bo uničevalni neoliberalni kapitalizem ukinila.
Seveda pa bo morala oblast ukiniti še serijo banalnih neumnosti, ki ne zadevajo bistva vladanja, a se vlečejo za njo kot smrdljiv oblaček. Predvsem zaradi njih je na slabšem glasu, kot si zasluži.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.