Ivan Klíma: Ljubimčeve klopotače in druge ženske grozljivke

+ + +

Česa se ženska boji?

Klíma je eden bolj prevajanih čeških pisateljev, eden tistih, za katere smo bili prepričani, da v celoti sodijo med velika in uporna pisateljska imena iz časov samozaložb, v tujini tiskanih avtorjev, pretihotapljene literature, takšen je tudi njegov PEN-ovski angažma ob srečevanjih na Bledu. Glede na stanje sodobne češke zvišane in popularne literature sem podnaslov zbirke o 'ženskih grozljivkah' najprej razumel ironično, vendar branje hitro pokaže, da gre morda res za poskus z žanrom in s preseganjem tega. Nekatere izpeljave zgodb, hitri preobrati in strašni in usodni sentimenti, ki v njih nastopajo, se že kažejo kot pretiravanje, kot žanrska nadgradnja, ženske želje, ki zgodbe ženejo, so skoraj banalne, potrošniške, gre za drobna sanjarjenja, ki se lahko prelevijo v usodne nesporazume.

Ženskam iz zgodb se zgodi vse mogoče, pridejo v nakupovalni raj, sicer samo za devize, v katerem vlada šantavi možak s kozjo brado, prekomerno se zaljubijo in postanejo ubijalsko posesivne, požrejo nekaj starih mam, da bi ostale v športni kondiciji, zaznajo sovražno sevanje skladateljevega kipa, takšne stvari, vendar pa imamo občutek, da zgodbe, v zbirki jih je šestnajst, ostajajo nekje vmes. Da niso poantirane niti kot groteskne ali fantastične, čeprav nekateri razpleti kažejo na vdor čudežnega, nepojasnjenega, v tej čudni zmaknjeni mešanici Klíma malo cikne na Kleča, samo da ni tako začudeno naiven, malo je edwoodovskih prizorov in razpletov, v zgodbah je več bolezenskih zgodovin kot absurda v smislu ruskega predvojnega avantgardizma. Večinoma niso posebej satirične, še najbolj mogoče tista o metalki krogle, katere rezultati po smrti očeta in trenerja obenem strmoglavijo, zamenja prehrano, jasno, in si potem prikličemo v spomin socialistične vizualno vmesnospolne težke atletičarke z Vzhoda. Zgodbe pogosto delujejo kot hipna domislica, kot razširjen vic, in pri razširjanju je Klíma seveda spreten, saj ima kilometrino, učinek pa ni vedno zadovoljiv. Glavni problem zbirke je verjetno to, da je pisana s stališča nekje vmes. Hoče se izogniti kritiki in smešenju prejšnjih časov, čeprav jih ikonografsko parazitira, delovati hoče kot iz nekega vmesnega, tranzicijskega časa in morda se zaveda svojega morebitnega anahronizma, hkrati še ni čisto zasidrana v današnji hipermarketski posttranziciji, ki je bila očitno avtorju nepregledna in skoraj tuja, ko je zbirko pred dvema letoma zaključeval. Če se Viwegh norčuje in piše 'roman za ženske' in spreobrača newage naperjenost na angele, mu to uspeva tudi zato, ker dobro pozna šund produkcijo, Klimi se poskus trivializacije izmuzne, ker ga oponaša in ne ve povsem, kaj z njim.