Luisa Passerini: Ustna zgodovina, spol in utopija

+ + + +

Antologija spisov, ki razmišljajo, kako študirati preteklosti.

Namesto klasičnega brskanja po arhivih, listanja starih časopisov in prebiranja literature, avtorica zagovarja in prakticira princip oralne zgodovine. Ko torej proučuje fašizem, beleži izjave, spomine, zagovore, vice, smešnice, obrambe na sodišču, vendar ne velikih likov kulture ali antifašizma, temveč tovarniških delavcev in slehernikov. Smeh je bil torej oblika rezistence režimu, toda tudi smeh samim sebi, ki so se tej oblasti podrejali. Ko misli čas Rdečih brigad, izhaja iz intervjujev in pogovorov z zaprtimi teroristkami, seveda ne toliko v smislu sodnega izpraševanja o terorističnih dejanjih samih kot o njihovem mentalnem okviru. Katere knjige so brale, kakšna zadovoljstva jim je prinašalo bivanje v terorističnih celicah, kakšen je bil vsakdanji utrip, ki je kramljanje in kofetkanje zamenjeval s skorajda asketskim proučevanjem misli Hanne Arendt.

Avtorica pa problematizira tudi sam spomin kot nekaj samoumevnega. Odpira lakune pozabljanja in molka. Tako individualnega kot kolektivnega. Iztrebljanja v nacističnih taboriščih smrti so doživeli tako Judje kot Romi. Toda prvi so ga ohranili v spominu, ga vseskozi priklicujejo, medtem ko so drugi iznašli umetnost pozabe.

Molk je lahko oblika obrambe, a tudi oblika javne amnezije. V Parizu oktobra 1961 so alžirske demonstrante napadli policaji, jih pobili 48 in jih zmetali v reko, medtem ko je uradni podatek govoril o 3 mrtvih. Oblasti so bile odgovorne za amnezijo, katere posledica je bilo izginotje alžirske vojne iz kolektivnega spomina Francozov. Podobno v ZDA, kjer brutalnost korejske vojne ni bila del nacionalnega samospraševanja, kot je bila kasneje vojna v Vietnamu. O pobojih civilistov so umolknili celo intelektualci, ki niso hoteli skruniti brezmadežnega bistva ameriškega zmagoslavja v drugi vojni.

Priročni konceptualni aparat tudi za analizo slovenskih povojnih pobojev in časa komunizma.