Andre Dubus: Prešuštvo in druge zgodbe

+ + + +

Taktike preživetja z izgubo

V zbirki Prešuštvo je zbranih pet novel, ki se vrtijo okoli ljudi, temeljno zaznamovanih z izgubo. Gre večinoma za pripadnike ameriškega srednjega sloja, privilegirano mesto minimalistov, recimo Carverja, in njihove vsakodnevne zagate, ki jih usodno določajo; tista iz naslovne zgodbe je samo ena od mnogih. Vendar je Dubusov postopek drugačen od minimalističnega, bolj poglobljen in psihološko podkleten, zastrto melanholičen in drugič sočutno natančen in skrben, manj škrt kot pri sorodnih ameriških piscih, morda tudi malo bolj zasidran ali blizu evropski pripovedni tradiciji s konca predprejšnjega stoletja. Rad se pase na popisih interierjev in eksterierjev, atmo-sferah, ki izražajo občutja literarnih junakov, še bolj ga zanima njihova dinamična psihika v vseh podrobnostih oziroma predvsem podrobnosti. Osebe, ki so poselile to prozo, so neustvarjalni ali zgrešeni pisatelji, profesorji, melanholični radijski zabavljači ali ženske, ki jih mož postavi pred dejstvo, da monogamija ne gre, in se potem skoraj na silo še same zabavajo, no ja, ne čisto zares, z bivšim umirajočim duhovnikom, mlad roparski par, ki si končno lahko malo privošči, pravzaprav ljudje, ki jim njihova lastna usoda polzi iz rok in so slej ko prej pasivni ali pa mehanični, vrženi v akcije. Takšne bolj pridušene; Dubus najraje popisuje skoraj prazen vsakdanjik, vendar to počne zelo izčrpno, dogodke dehierarhizira, tisti morda manj izraziti, neopazni, banalni kar najbolj dobesedno, postanejo okostje portreta, skoraj glavne poteze značaja.

Za Dubusove literarne osebe lahko rečemo, da so odtujene, odtujena so jim njihova lastna čustva, med njih in resnico o njih samih se je naselila neka pomota, napaka, in idilična podoba sveta se je podrla in potem vidimo vse tiste drobne vzgibe oseb, ki ostanejo večinoma skoraj potlačeni, pridejo do roba zavesti, tam povzročajo in sevajo topo in komaj opazno bolečino, ki ne more ven. Dubusove zgodbe se dogajajo v vatastem občutju nemoči, nobenih velikih strasti ni, ki bi poganjale njegove osebe proti norosti, so civilizirane, skoraj preveč, zato ostaja bolečina pod površjem in jo opazimo samo v drobnih vmesnih hipih, ko prebije prag zavesti. Pripovedna pozicija iz Prešuštva se izogne moraliziranju, vidimo ljudi, ki so prizadeti, ki so od življenja pričakovali več, je pa tipično, da niso sposobni sovraštva, ki bi jih sililo v konflikt. Zdi se, da oboje izhaja iz dveh temeljnih predpostavk Dubusovega pisanja, katolicizma, ki je bil posledica njegovega irsko-cajunskega rodu, in invalidnosti, ki je bila posledica prometne nesreče, v kateri je bil udeležen pri reševanju dveh ponesrečencev. Verjetno je ravno to do konca izostrilo njegov etični občutek, tudi občutek za sočutje in solidarnost, s katerim so prežete te zgodbe, pa neko posebno občutljivost, ki se kaže v izbrušenem stilu. Ta včasih spominja na stare mojstre realizma, predvsem njegove psihološke veje.