Ervin Hladnik Milharčič: Pot na Orient

+ + + + +

Potopisi, ki jih je avtor objavljal v Delu, Razgledih in Dnevniku v letih 1996-2008.

Zbrani v knjigi niso le zaključena enota, ki bralcem prikaže reportažni duh Palestine, Egipta, Turčije in Irana, ampak so doživeli pravo metamorfozo, zakaj nekdaj časopisni članki se danes berejo kot literatura. Iz njih prasketata iskrivost in duhovitost, vznikajo paradoksi in hudomušna začudenja. Po žanru bi jim lahko rekli kar arabeske.

Najpriljubljenejša avtorjeva strategija pisanja je sicer presenečenje. Ko popisuje vojno, kjer pričakujemo bolečino in grozo, nam servira hladno razmišljanje vpletenih, ki spopad doživljajo kot kavarniški ritual. Ko stika po teheranskih knjigarnah, pričakujemo mračnost in islamski fanatizem, on pa navaja modernost in evropsko tradicijo: pravkar prevedeno knjigo Slavoja Žižka in še huje - filozofska dela Martina Heideggerja, ki je priljubljeno čtivo med mulami in verskimi voditelji.

Poleg arabesknega sloga daje knjigi pečat izčrpnost, novinar namreč ne izhaja iz enkratnih ad hoc izkušenj, ampak iz desetletja dolgih opazovanj. Pač delo prvovrstnega poznavalca.

Če pa se vprašamo, od kod izvira avtorjevo védenje, je to niz kramljaških dialogov, kjer sogovorniki pripovedujejo, poročajo in razlagajo svojemu gostu. Žanrska značilnost knjige je namreč redka sposobnost ustvarjanja toplih odnosov z domačini, ki jih novinar srečuje. Toda prav to je tudi meja spoznavnega obzorja. Hladnikovi liki so vsi po vrsti sposobni distance do realnosti, v njih ni ne bolečine ne jeze, vsi so navsezadnje prozahodno okuženi, če ne z drugim, vsaj z angleščino. Vsi predstavljajo šarmantni Orient, ki ga Evropejci poznajo bodisi iz 1001 noči ali pa iz književno-filmske mitologije Orient ekspresa. Ker je v pristopu dominanta avtorjev navdušeni čustveni odnos, ni prostora za asketsko opazovanje, empatijo trpkosti in proučevanje dogodka oz. družbe, kar prakticira eksistencialni žurnalizem. Skratka, čisti žanr literarnega žurnalizma in nedvomno njegov slovenski vrh.