Bili smo v zmoti, hudi zmoti!

»Če bi vojno izgubili, bi nam sodili kot vojnim zločincem,« je med II. svetovno vojno - po strateškem bombardiranju Japonske, predvsem Tokia, ko je umrlo okrog 100.000 civilistov - dahnil sloviti ameriški general Curtis LeMay. Toda Američani so II. svetovno vojno dobili. Vietnamske vojne kasneje niso dobili, pa jim kljub temu niso sodili kot vojnim zločincem. In Robert McNamara je bil obrambni minister, ki je vietnamsko vojno pripeljal v leto 1968. Ali bolje rečeno, McNamara je bil obrambni minister, ki je vietnamsko vojno izgubil. In to potem obžaloval. Z Vietnamom so Američani počeli to, česar niso mogli početi s Kubo - Kubi so pokazali, kaj bi počeli z njo, če bi lahko. Vietnamska vojna je bila predfilm za kubansko vojno, do katere pa nikoli ni prišlo, ker se je sama vietnamska vojna tako kalvarično zavlekla, da je postala popolna antireklama za kakršnokoli invazijo na Kubo. Nič, Hošiminh - »striček Ho« - je v Vietnamu zadrževal toliko ameriških vojakov in jim obenem delal take stroške, da je Amerika lahko Kubo le gledala. Toda Robert McNamara ni obžaloval toliko tega, da so vietnamsko vojno izgubili, kot to, da je do vojne sploh prišlo. »Bili smo v zmoti, hudi zmoti,« je famozno zapisal v svoji famozni avtobiografiji Retrospektivno - Tragedija in lekcije Vietnama (1995), orjaškem bestselerju, ki je Errola Morrisa, kultnega dokumentarista, spodbudil, da je McNamaro leta 2003 odpeljal v spovednico. Tej presenetljivi, za mnoge šokantni, vsekakor pa unikatni spovednici je bilo naslov The Fog of War ali po naše: Vojna megla.
Dokumentarec, v katerem bi se nesojeni ameriški »vojni zločinec« in nekdanji obrambni minister javno spovedal in pokesal, je bilo najmanj, kar smo pričakovali v času, ko je Amerika podivjano planila nad Irak in ko je obrambni minister - tokrat ne Robert McNamara, ampak Donald Rumsfeld - samozavestno mahal s statistiko, menedžersko hvalil svoje »skills« in ustvarjal vtis, da mu je vse kristalno jasno in da je iraška vojna čista kot solza. Tudi McNamara je mislil, da mu je vse kristalno jasno in da je vietnamska vojna čista kot solza, toda živel je v megli. Mislil je, da vidi, v resnici pa je bil slep. In v oskarjevskem dokumentarcu Vojna megla je dobil svetopisemsko dimenzijo slepca, ki je končno spregledal. Jasno, čudežno. Čudežno? Ja, čudežno: si predstavljate, da bi spregledal Donald Rumsfeld? McNamara je spregledal šele 30 let kasneje, boste rekli. Vsekakor, toda Rumsfeld ne bo živel tako dolgo.
McNamara kategorično pove, da so Vietnamce - komuniste, vietkongovce, hošiminhovce - napačno ocenili, pa ne le njih, ampak tudi njihove geopolitične pretenzije. Da so hudo precenili nevarnost, ki jo je za Ameriko pomenil Severni Vietnam, in da so obenem hudo precenili nevarnost, ki jo je pomenila potencialna »komunizacija« Južnega Vietnama. V zgodbi o tem, da mali komunistični Vietnam ogroža Ameriko, njeno nacionalno varnost in njene globalne interese, so pretiravali. Na Vietnamce in njihove voditelje so gledali le skozi svoje oči, le skozi svojo zmotno, pristransko, superiorno, imperialistično, zunanjo, slabo informirano optiko. Pomeni: v kožo sovražnika se niso bili sposobni vživeti. Videli so le to, kar so verjeli, toda v vojni je pogosto zmotno oboje - tako to, kar verjameš, kot to, kar vidiš. Vietnamske notranje politike - same kompleksnosti vietnamske politike - se sploh niso zavedali. Če pa se je že ravno so, potem so jo povsem napačno ocenili. Podcenili so moč nacionalizma, ali natančneje: podcenili so prav motivacijsko silo nacionalizma, v imenu katerega so ljudje voljni umreti. O vietnamski zgodovini, kulturi in politiki niso imeli pojma, kakor tudi niso imeli pojma o karakterju in navadah vietnamskih voditeljev. Pomeni: tega, kar jih je presegalo, niso dojeli.
Še huje, omejenosti moderne vojaške tehnologije se niso zavedali - nič bolj pa se niso zavedali omejenosti moderne vojaške doktrine, tako da svoje vojaške taktike niso znali prilagoditi »srcem in glavam« totalno drugačne kulture. Racionalnost jim ni pomagala. Njihove akcije in operacije so bile nesorazmerne. Delovali so skrivnostno, namesto da bi Američanom - financerjem tega podjetja - pred eskalacijo vojne predstavili vse fakte, tako da Američani potem niso vedeli, zakaj se v Vietnamu dogaja to, kar se dogaja. Mislili so, da je Amerika vsevedna in vsevidna, da torej najbolje ve, kaj je v interesu te ali one države, v resnici pa bi morala o tem, kaj je v interesu kake države, recimo Vietnama, presoditi odprta razprava v mednarodnih forumih. »Nimamo od Boga dane pravice, da vsako nacijo oblikujemo po svoji podobi,« vsaka ameriška vojaška intervencija pa bi morala potekati »v sodelovanju z multinacionalnimi vojaškimi silami in podporo mednarodne skupnosti«. Niso se zavedali, da v mednarodni politiki včasih nastopijo problemi, za katere ni takojšnje rešitve, kar pomeni, »da je treba včasih shajati z nepopolnim, neurejenim svetom«. Ne da bi to kaj pomagalo: »Človeške narave ne moreš spremeniti.«

Hošiminh kot Tito

McNamarovo spoved so tolmačili različno: nekateri so v njej videli altruistični obračun z mračno, demonično, zločinsko preteklostjo, drugi svarilo, da Amerika ponavlja staro unilateralno napako in da bo iraška vojna le nadaljevanje vietnamske vojne, tretji le ekshibicionizem pozabljenega zvezdnika, ki je hotel svoj talk-show, četrti pa so jo primerjali s »spovedmi« nacističnih vojnih zločincev, ki so po vojni opravičevali in na vse mogoče in nemogoče načine racionalizirali svoje početje ter trdili, da niso nikogar direktno ubili in da so le izpolnjevali povelja, da so bili torej le javni uslužbenci, le »public servants«, kot bi rekli Američani, le koleščki v orjaški birokratski mašini. Naredite mentalni obrat: predstavljajte si McNamaro v Nürnbergu - bi se tam spovedal kako drugače, kot se je spovedal v Vojni megli, če bi verjel, da ga bo to rešilo? Tudi McNamara je bil le javni uslužbenec, le »public servant«. In to je vedno rad poudaril. Tudi on je le izpolnjeval povelja. Toda hej, ker je bil obrambni minister, je povelja tudi dajal. In to peklenska, strateška, apokaliptična povelja. Tudi nacistični vojni zločinci, ki so trdili, da so le izpolnjevali povelja, so dajali povelja, toda patriotsko so morali spoštovati voljo svojega vrhovnega Vodje, Adolfa Hitlerja - saj veste, če bi bilo po njihovo, bi bilo vse drugače ... Hitlerju so skušali sugerirati, naj ne počne tega, kar počne, a jih ni poslušal ... ali pa mu raje niso ničesar sugerirali, ker starega niso hoteli prizadeti in ustvarjati vtisa, da te vojne ne morejo dobiti.
Ja, McNamara je prav tako dajal povelja, toda obenem je patriotsko spoštoval voljo svojega vrhovnega Vodje, predsednika Lyndona B. Johnsona, ki je hotel vietnamsko vojno na vsak način dobiti. In ko berete McNamarovo avtobiografijo in biografijo Lyndona B. Johnsona, ki jo je napisal Robert Dallek, specialist za demokratske predsednike, lahko lepo vidite, da je imel tudi McNamara druge ideje, druge predloge in druge informacije, da pa jih je stalno taktično filtriral in lepšal, ker starega ni hotel prizadeti in ustvarjati vtisa, da te jebene vojne ne morejo dobiti. McNamara je - tako kot vsi Johnsonovi možje - verjel v »teorijo domina«: če pod komunizem pade Vietnam, bodo pod komunizem verižno padle tudi druge dežele indokitajskega polotoka, če ne kar kompletna južna Azija. Toda obenem je vedel, da te vojne ne morejo dobiti, le da si tega staremu ni upal povedati direktno, v obraz. Če bi bilo po njegovem, bi bilo vse drugače.
No, kasneje je spoznal, da je bila tudi vera v »teorijo domina« le »zmota, huda zmota«, pretiravanje, napačna ocena. Ali kot je rekel: »Če naj vam ponazorim, kako zelo tedaj nismo razumeli situacije, v kateri smo bili - danes verjamem, da je bil Hošiminh le nacionalist, nekaj takega kot Tito, ne pa služabnik ali slednik Hruščova, toda tedaj smo v njem videli sovjetskega vazala. Če bi ga razumeli, bi se verjetno tej vojni lahko izognili ali pa bi jo lahko vsaj hitro končali.« In da ne bo kakega nesporazuma: zaradi te zmote, zaradi te napačne ocene, je med vietnamsko vojno na indokitajskem polotoku umrlo okrog štiri milijone ljudi. Ker so bili Američani dezinformirani. Ergo: štiri milijone ljudi je umrlo, ker Američani niso vedeli, da je Hošiminh v resnici Tito. Toda McNamara je bil le del orjaške birokratske mašine, najprej Kennedyjeve administracije in potem še Johnsonove. Ker pa je bil obrambni minister, je bil tudi del vojaškoindustrijskega kompleksa, pred katerim je Ameriko svaril predsednik Dwight Eisenhower, ko je zapuščal Belo hišo. Ergo: McNamara je bil natanko to, pred čemer je Eisenhower svaril Ameriko. In seveda, tisti, ki so rekli, da jih njegova spoved v Vojni megli spominja na povojne spovedi nacističnih vojnih zločincev, so imeli po svoje prav: ko govori o vietnamski vojni, govori tako, kot da sam z njo ni imel ničesar in kot da vanjo ni bil direktno vpleten.

Menedžiranje vojske kot menedžiranje Forda

Robert McNamara, ki ni menda videl niti enega filma o vietnamski vojni in ki je živel nedaleč od slovitega washingtonskega monumenta, posvečenega 58.000 ameriškim vojakom, padlim v Vietnamu, se je rodil v družini, ki si tega, da bi študiral, ni mogla privoščiti, toda ker je bil wunderkind, se je - v času velike depresije, gospodarskega kaosa in divjih štrajkov, ko je bilo v Ameriki brezposelnih 25 % moških - prebil na elitne univerze, na Stanford, Berkeley in Harvard, kjer je študiral ekonomijo, filozofijo in matematiko, strašno kombinacijo, ki bi lahko - v podkombinaciji z njegovim intelektom - rodila največjega ameriškega marksista, rodila pa je birokrata, prostovoljca Statistične kontrole ameriških zračnih sil, ki je na začetku leta 1945 pomagal izračunati, kako zbombardirati 67 japonskih mest, da bo umrlo čim več ljudi in da bo povzročena čim večja škoda. Racionalnost je bila njegov forte. To je bil trenutek, ko je general LeMay dahnil: »Če bi vojno izgubili, bi nam sodili kot vojnim zločincem.«
Takoj po koncu vojne se je preselil k avtomobilskemu gigantu Ford. Logično. Henry Ford II., ki je po očetovi smrti prevzel imperij, utopljen v finančnem kaosu in rdečih številkah, je namreč najel 10 svežih, elitno šolanih mladcev, »whiz kids«, genijev organizacije in menedžiranja, ki so prišli iz možganskega trusta vojske in ki naj bi Forda spravili v red in plus. McNamara je bil tako briljantno koristen, da mu ni bilo treba dajati prispevkov za republikansko stranko - za razliko od ostalih Fordovih menedžerjev, ki so to morali početi. Že kmalu je začel navijati za bolj varne avtomobile (varnostni pas ipd.), toda rekli so mu, da bo to kupce le prestrašilo in jih odvrnilo od kupovanja avtomobilov. Če bi bilo po njegovem, bi bilo kakopak vse drugače, toda McNamara ni bil solist, ampak lojalni, patriotski uslužbenec korporacije, mož organizacije, ki je petdeseta končal na čelu Forda - prvi direktor Forda, ki ni bil Ford. Prvi direktor Forda, ki ni bil republikanec.
Leta 1961 se je iz Detroita preselil v Pentagon - in postal Kennedyjev wunderkind. Izgledal je kot najnovejši Fordov model. Prej ni bil običaj, da bi obrambni ministri - in sploh ministri - postajali direktorji korporacij, toda to je bil čas, ko so bili v Ameriki prepričani, da je mogoče vse segmente, sektorje in aspekte družbe menedžirati kot korporacije in da je menedžment čudežni portal, skozi katerega prihajajo vse družbene, ekonomske in politične spremembe. McNamara, idealni tehnokrat, prototip nove ameriške racionalnosti in učinkovitosti, je mahal z grafi, statistikami in preglednicami. »Med menedžiranjem obrambnega ministrstva in menedžiranjem Forda ali katoliške cerkve ni nobene razlike.« Razlika je le v tem, da kot obrambni minister pobiješ več ljudi kot Ford ali katoliška cerkev. Toda ne pozabite: McNamara, ki je rad rekel, da je preprečil vojno s Kitajsko in SZ, in ki si je komunistični napad na ameriško ladjo v zalivu Tonkin izmislil tako, kot si je Rumsfeld izmislil iraško orožje za množično uničevanje (oh, in ki je, kot je nekoč poudaril Noam Chomsky, komunistični Severni Vietnam bombardiral in napalmiral precej bolj selektivno kot Južnega, »svojega«!), je vojsko menedžiral kot korporacijo, kar pomeni, da je bil mojster poslovnih načrtov, ali bolje rečeno - zelo dobro je izračunal, kaj morajo početi, da bo na enega padlega Američana prišlo čim več padlih Vietnamcev. In ker je med vietnamsko vojno na indokitajskem polotoku padlo okrog štiri milijone domačinov in le 58.000 ameriških vojakov, mu lahko le čestitate.
Vojno je izgubil, toda delal je z dobičkom. Še več, sam je to svoje organiziranje vojske primerjal z revolucijo, ki jo je v katoliški cerkvi povzročil papež Janez. »Če nimaš cilja, nimaš moči,« je nekoč rekel Kennedyju, ki verjetno ni niti slutil, da bo McNamara - Kennedyjev liberalec, ki je, kot pravi Chomsky, naravnost leninistično verjel v »vodenje od zgoraj« - v vojno, ki je ni bilo mogoče dobiti, poslal več kot pol milijona vojakov. Ko ga je predsednik Johnson, kreator »Velike družbe«, na začetku leta 1968 odrezal, je dobil bogato odpravnino: postal je direktor Svetovne banke, kjer je lahko začel z neoliberalnim menedžiranjem tretjega sveta in kjer je lahko svojo mantro o nekonfliktnosti med »mehkim srcem in trdo glavo« zmatral do neokolonialne perverzije.
Zadnja leta je pridigal, da se je treba pri vojnah, če do njih že ravno pride, držati načel »pravične vojne«, da lahko Amerika unilateralno brani le svoje ozemlje, če je direktno napadeno, da bo neskončno število kombinacij med človeško zmotljivostjo in nuklearnim orožjem pripeljalo do destrukcije nacij, da bi moral kongres javno razpravljati o nuklearni politiki, da bodo teroristi do orožja za množično uničevanje prišli zato, ker nekatere države - še posebej Amerika - ne spoštujejo Sporazuma o neproliferaciji nuklearnega orožja, da bi bilo treba vse vojne zločince - tudi ameriške - postaviti pred Mednarodno kazensko sodišče, da bi morali vpeljati univerzalno zdravstveno zavarovanje, da Amerika po 11. septembru zlorablja svoj vpliv, da je to moralno, politično in ekonomsko narobe in da se mu to gabi, toda v svoji avtobiografiji je apologetsko poudaril, da so v Vietnamu ravnali v skladu z načeli in tradicijo Amerike, a se kljub temu hudo zmotili. Če živiš v skladu z načeli in tradicijo Amerike, še ne pomeni, da se ne motiš.