9. 7. 2009 | Mladina 27 | Kultura | Plošča
J Dilla: Jay Stay Paid
2009, Nature Sounds
Detroitski producent J Dilla (za mamo James Yancey) je sodil med najbolj inovativne, po smrti pa je tudi eden najbolj izpostavljenih in skoraj čaščenih hiphop izvajalcev zadnjih let. Je eden redkih, ki jo povsem legitimno odnesejo na underground in mainstream sceni. Produciral je podzemne in tudi že precej popaste izvajalce, pred leti pa je ustanovil skupino Slum Village in leta 2005 skupaj z Madlibom pod imenom Jaylib izdal eno od plošč desetletja, Champion Sound. Sledil je sijajni samostojni kolažni album Donuts, ki je izšel sedmega februarja 2006, torej le tri dni, preden je Dilla po dolgem boju z redko boleznijo umrl.
Ker je zadnja leta, ki jih je preživel večinoma po kalifornijskih bolnišnicah, ogromno produciral, je bilo jasno, da bo kar nekaj materiala še priplavalo na površje in da se bo okoli tega dotlej nezvezdniškega beatmakerja kmalu ustvaril pravi posthumni kult. Dilla je največ produciral za druge, njegovi samostojni albumi so se vsuli šele po smrti. Zadnja tri leta so nas dobesedno zasipavali z Yanceyjevim materialom in tako je bila smiselnost 'nove', pete plate vprašljiva. Dodatne pomisleke je spodbudilo to, da gre za kompilacijo oziroma kar rekonstrukcijo in sestavljanko skic, ki jih je Dilla večinoma delal, ko je bil že hudo bolan in v bolnišnici, nekaj materiala pa seže celo nazaj v leto 1998. Kuratorja albuma sta Jamesova mama Maureen Yancey in legenda Pete Rock, ki ga je Dilla sicer omenjal kot enega največjih vzornikov. Pete Rock je za ploščo dokončal beate, izbral goste in vse skupaj zapakiral v ohlapno formo nekakšne radijske oddaje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
9. 7. 2009 | Mladina 27 | Kultura | Plošča
Detroitski producent J Dilla (za mamo James Yancey) je sodil med najbolj inovativne, po smrti pa je tudi eden najbolj izpostavljenih in skoraj čaščenih hiphop izvajalcev zadnjih let. Je eden redkih, ki jo povsem legitimno odnesejo na underground in mainstream sceni. Produciral je podzemne in tudi že precej popaste izvajalce, pred leti pa je ustanovil skupino Slum Village in leta 2005 skupaj z Madlibom pod imenom Jaylib izdal eno od plošč desetletja, Champion Sound. Sledil je sijajni samostojni kolažni album Donuts, ki je izšel sedmega februarja 2006, torej le tri dni, preden je Dilla po dolgem boju z redko boleznijo umrl.
Ker je zadnja leta, ki jih je preživel večinoma po kalifornijskih bolnišnicah, ogromno produciral, je bilo jasno, da bo kar nekaj materiala še priplavalo na površje in da se bo okoli tega dotlej nezvezdniškega beatmakerja kmalu ustvaril pravi posthumni kult. Dilla je največ produciral za druge, njegovi samostojni albumi so se vsuli šele po smrti. Zadnja tri leta so nas dobesedno zasipavali z Yanceyjevim materialom in tako je bila smiselnost 'nove', pete plate vprašljiva. Dodatne pomisleke je spodbudilo to, da gre za kompilacijo oziroma kar rekonstrukcijo in sestavljanko skic, ki jih je Dilla večinoma delal, ko je bil že hudo bolan in v bolnišnici, nekaj materiala pa seže celo nazaj v leto 1998. Kuratorja albuma sta Jamesova mama Maureen Yancey in legenda Pete Rock, ki ga je Dilla sicer omenjal kot enega največjih vzornikov. Pete Rock je za ploščo dokončal beate, izbral goste in vse skupaj zapakiral v ohlapno formo nekakšne radijske oddaje.
J Dilla se znova oglaša, tokrat na svojem verjetno najmočnejšem posthumnem albumu© Raph
© © Raph
Produkcija albuma je mešanica skoraj vseh Dillovih stilov. Beati so kompaktni in tudi zrnati, vseeno pa je več materiala surovega in umazanega. Prevladujejo minimalistične podlage, kar nekaj je synthovskih linij in soulerskih semplov, bobni so večinoma težki in udarni. Glavnina plošče Jay Stay Paid je inštrumentalna, vendar so tako kot pri predlanski The Shining vmes nametani vokalni komadi. Med gosti najdemo pestro druščino večinoma veteranov ameriškega hiphopa - Lil' Fama iz skupine MOP, rootsovca Black Thoughta, DOOMa, polovico Mobb Deepov Havoca, Raekwona, Phata Kata, Franka Nittyja ... Pri večini nakladačev je slišati, da so se zaradi pomembnosti in izpostavljenosti projekta posebej potrudili. Jay Stay Paid je presenetljivo pester in raznolik izdelek, ne jaha po najbolj prepoznavnih Dillovih tehnikah in vižah. S tem projektom se še enkrat pokaže, kako 'alter' je bil Dilla pri iskanju gruvov in zank, ki 'delajo'. Tudi pri bitih, ki na prvi posluh delujejo vsakdanje, najdemo čudaške ali intrigantne detajle, in čeprav je osnova preprosta, zveni 'drugače' od norm poplave ameriškega hiphopa.
Skrbno izbrano in nespolirano. Verjetno najmočnejši Dillov posthumni album.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.