Saša Stanišić: Kako vojak popravi gramofon

+ + + +

Podaljšane počitnice

Tako so nam včasih predstavljali Informbiro; v Partljičevem Kulaku mulo neutrudno pesni o politiki in ponavlja gesla o prijateljstvu s Sovjetsko zvezo in velikem Stalínu, tudi ko je v vasi že ad hoc preiskovalna komisija, ki mora pač najti informbirojevce in jih spraviti na marmorni otoček, v Sidranovem scenariju Oče na službeni poti je očetov odhod na to eksotično - zaradi skrivnostnosti, ne oddaljenosti - lokacijo prikrit pred otrokom, ki je glavni rezoner dogajanja in razkola v familiji. Stanišić (1978) obnovi ta učinkoviti, potujeni in distancirani model, vse je pisano skozi naivni otroški pogled, samo da gre za zadeve v Višegradu po koncu osemdesetih, po prvi Titovi smrti, Tito potem umre še trikrat, nazadnje zaradi strela skozi oko v sliko na steni učilnice, in smrti deda, družinskega partijca in malega Tita. Takrat se kar naenkrat na feštah ob odhodu v vojsko ob pesmi o Emini in njenem famoznem ibriku komu odpuli in hoče s pištolo prepričati muzikante, naj nehajo s tem mudžahidskim turškim ciganskim sranjem, da hoče pesmi o Drini, vojakih, herojih. Potem se ti pojavijo, po njihovem odhodu za branilci pridejo osvoboditelji v trenirkah, supergah in maskirnih jopičih in je masaker in sranje in plešejo na Mi, Nišlije, meraklije ob posiljevanju in grejo naši, namreč Aleksandar Krsmanović in njegovi, v Beograd in potem v Nemčijo.

Stanišić je svoje fragmente napisal v nemščini, njegov pripovedovalec Aleksandar spremembe spremlja s pravo pionirsko trmo in predvsem nesodobno, recitira neprimerne, zastarele zadeve in sploh; predvsem učinkovito v prvem delu, drugi je nekoliko redundanten, nekatere stvari se ponovijo, saj že blefira, da gre za rekonstruirane šolske naloge. Opraviti imamo z zatonom multikulturnosti v mestu ob Drini, kjer ne manjka odbitih originalov, žlahte in kumov s planin, trmastega rumenega Zastavinega jugota, vaških posebnežev, veseljakov, športnih ribičev, vsega, in potem je pretresljivi vojni del in malce nostalgičen repek. Drugi del knjige je namreč Aleksandrovo delo; veže spomine v prozne fragmente in poskuša vmes pokazati, kakšen je bosanski afterparty. Gre v Sarajevo, sreča tam velike nogometne vzore, invalidne, zve za nogometne tekme v času premirja, vidi ljudi, ki so se zdruznili vase in ohranjajo le najkrajši možni spomin, ker je vse drugo preboleče, išče svojo žensko polovico in je zato v romanu tudi prispodoba o Orfeju in Evridiki. Stanišić je nedvomno spreten pripovedovalec in luciden rezoner, morda je škoda, da se pripoved proti koncu tako nadrobi in ponavlja. Roman sicer učinkuje s fino izrisanimi portreti, z dovolj premišljeno in uspelo izrisano kuliso, ki razkriva svet odraščajnikov, s paradoksi in z duhovitostmi, pa tudi s hitrimi prehodi od smeha do sentimenta, od ironije do ganjenosti in pretresenosti, nekaj je tudi silnih in zabavnih čefurskih štorij z Nemškega, in ni čudno, da je Stanišić že dobro prevajan. Bo še, če bo tako nadaljeval.