Brüno

za +

Tu sem zato, da vas rekrutiram!

Kot veste, so iz Brüna tik pred globalnim štartom izrezali gag z LaToyo Jackson - iz spoštovanja do pokojnega Michaela Jacksona. Šit, si je verjetno rekel Sacha Baron Cohen, ki se je moral že vnaprej sprijazniti s tem, da v filmu ne bo mogel imeti gaga s koroškim firerjem Haiderjem, toda imela bi si kaj povedati. Brüno (Sacha Baron Cohen), evforični gej iz Celovca, modni obsedenec z govorečim tičem in depilirani »fashionista« (izgovorite na hitro to besedo, no, hitreje - ha, vidite!), bi mu gotovo razložil, da so tiste irhaste hlače več kot le irhaste hlače in da v tisti heimatdienstovski uniformi izgleda kot drag queen. Morda bi si jo celo izposodil - na Paradi ponosa bi bil glavni. Kajti ne pozabite, Brüno, gostitelj avstrijskega TV showa Funkyzeit Mit Bruno, ki hoče - ob asistenci svojega kompanjona Lutza (Gustaf Hammarsten) - uspeti v Los Angelesu, ni le avstrijski gej niti le »največji avstrijski superzvezdnik po Hitlerju« niti le »najslavnejši avstrijski gej po Arnoldu Schwarzeneggerju«, ampak tudi najslavnejši koroški Avstrijec po Haiderju. A kot rečeno, ta gag manjka. Ni problema: ljudi, ki zelo dobro nadomeščajo Haiderja (in LaToyo), kar mrgoli. Tu je južnjaški pastor, specialist za »dehomoseksualizacijo«, ki se mu zdi homoseksualnost ozdravljiva bolezen - le Jezusa Kristusa moraš spustiti v svoje srce, kamor pa ne smeš več spustiti Sinéad O'Connor, Indigo Girls in Village People. Tu je publika nekega degeneriranega springerjevskega TV showa, ki zahteva, da Brünu malega posvojenca, temnopoltega otroka z imenom O.J., ki ga je v Afriki zamenjal za iPod, takoj vzamejo (in ki navdušeno ploska, ko mu ga vzamejo), obenem pa ne zahteva, da bi otroke vzeli tistim staršem, ki jih - kot vidimo - prostituirajo v filmih, reklamah in TV serijah. Tu je Paula Abdul, kraljica estradne humanitarnosti, ki je ne moti, da med intervjujem sedi na ilegalnih priseljencih iz Mehike. Tu je Harrison Ford, ki mu le besno sikne: »Jebi se!« In tu je Ron Paul, predsedniški kandidat, ki mu zelo pozno kapne, da to, kar počneta z Brünom, ni debata o avstrijski ekonomiji. »Tu sem zato, da vas rekrutiram,« je dahnil sloviti gejevski aktivist Harvey Milk. Brüno izgleda kot gej, ki je ta milkizem vzel dobesedno. Pa ne le tega, ampak tudi tega, nič manj slovitega: »Pravic ne bomo dobili tako, da se bomo tiho skrivali... Prihajamo, da bi potolkli laži, mite, izkrivljanja... Prihajamo, da bi povedali resnico o gejih... Dovolj imam zarote molka... Pridite ven.« Brüno - Oscar Wilde na amfetaminih, Harvey Milk na večni Paradi ponosa - je gej, ki ničesar ne skriva. Vprašanje je le, kdo ga bo prej ustrelil - nacionalni gardisti, alabamski lovci ali testosteronski nascarski six-pack navijači iz Arkansasa, ki jim servira svojo verzijo Gore Brokeback? Brüno je gej, ki se mu zdi, da heteroseksualci nekaj skrivajo. Še več, za razliko od homofobov, ki se jim zdi homoseksualnost nekaj perverznega, se mu zdi perverzna sama heteroseksualnost. Kar ga približa Hitchcocku. O heteroseksualcih ve več vicev kot o gejih. Brüno, strah in trepet za tiste, ki v homoseksualnosti vidijo »zločin proti naravi« in ki pravijo, da jih geji s svojim življenjskim slogom »obremenjujejo«, je postmoderni, postmedijski, postkolonialni kritik heteroseksualnosti, ki ugotovi to, kar sta ugotovila John Travolta in Tom Cruise: da lahko gej uspe le, če hlini, da je hetero. Kaj šele hetero, ki hlini, da je gej.