16. 7. 2009 | Mladina 28 | Kolumna
Ponosno razdeljeni
Globoka tradicija te dežele je vendar, da se držimo vsak svojega plota. Trdno verjamemo, da smo v stiku z resnico vsak zase, vsak boljše kot drugi.
Nekoč, v že precej oddaljenem poglavju svojega poklicnega življenja, sem dobil nalogo spremljati po Jugoslaviji edinburškega župana in vodjo njegove opozicije v mestnem svetu. Župan je bil torijec do kosti, šef njegove opozicije pa trden laburist. Zame je bilo to prvo srečanje z britansko demokracijo in neznansko sem se čudil.
Župan in njegova opozicija sta potovanje v manjšem avtomobilu, ki ga je vozil naš poklicni voznik, prenašala stoično, tudi takrat, ko je na poti med Ljubljano in Zagrebom avto poskakoval po stari cesti tako neusmiljeno, da je laburist vzdihoval, toda ne zaradi sebe. »Ubogi avto, ubogi,« je vzdihoval.
Ob večerih smo jedli in pili, gosta sta se veliko pogovarjala med seboj. To so bili trenutki, ki so me navdali z iskrenim čudenjem. Politična nasprotnika v neposrednem pogovoru. Mlad sem bil in v našem takratnem režimu nisem mogel verjeti, da se ideološka borca lahko pogovarjata tako sproščeno prijateljsko, kakor da ne zastopata političnih strank! Ve se, kako se je treba boriti!
Takrat nisem mogel razumeti, tega me je naučilo šele poznejše življenje v Angliji, da je politika eno, osebni odnosi, tudi morebitno prijateljstvo, nekaj čisto drugega. Tistih nekaj dni z dvema Škotoma mi je šele odprlo oči.
Spomnil sem se tega že zaprašenega dogodka iz svoje naivne mladosti prejšnjo nedeljo. Lahko pa bi se tega spominjal že zelo dolgo, vsaj odkar naj bi v Sloveniji imeli demokracijo.
Obiskali so nas naši od tam daleč, izseljenci ali tako nekako. Obiskujejo nas z neverjetno vztrajnostjo vsako leto. Tudi tega ne bi razumel, če ne bi bil po naključju, na potovanju skozi Milwaukee z avtobusom, naletel na dva napisa v slovenščini. Izstopil sem, stopil v prodajalno s slovenskim napisom in tako zvedel, da je vsa ulica »slovenska«. Le nekaj jih še spregovori nekako slovensko, vendar živijo skupaj, v eni ulici! Trdni slovenski izseljenci.
Letošnji obisk v stari deželi (old country) je potekal tako, da je bila Nova Gorica mesto za slavnostne obrede. Temu dogodku bi lahko posvetili neomajno pozornost, če ne bi istega dne sprejemali druge skupine izseljencev na Dolenjskem. V Novi Gorici je bil slavnostni govornik predsednik države. Na Dolenjskem pa minister za Slovence po svetu. Ta je v svojem nagovoru zavzdihnil, češ, zakaj slavimo isto ... na dveh mestih ob istem času. Žalosti ga to, je rekel.
Zastonj pripomba. Vse je bilo v najlepšem, slovenskem redu. Globoka tradicija te dežele je vendar, da se držimo vsak svojega plota. Trdno verjamemo, da smo v stiku z resnico vsak zase, vsak boljše kot drugi.
Torijec in laburist lahko ob prostem času celo prijateljujeta ali pa se vsaj znata vesti prijateljsko, tudi če se niti najmanj ne marata. Mi svoje barve kažemo vedno. Istega dne, o katerem pišem, se je v najbolj romantičnem delu naše domovine, pod gorami, kjer je potekala ena največjih bitk prve svetovne vojne (imenovane »velika«), odigrala s kamerami snemana poroka vodje naše politične opozicije in prejšnje vlade.
Najbrže me ne bi zanimalo, če ne bi bilo tolikšne publicitete. In kaj nam je povedala ta publiciteta? Da so bili na poroki tega znamenitega gospoda navzoči njegovi prijatelji in seveda njegova stranka. Pa kaj je tu posebnega, boste rekli. Posebno je to, da so bili, kolikor se ve, navzoči le prijatelji z ene strani, drugih ni bilo, ker ne sodijo pod isto zastavo!
Stavim, čeprav tega nimam možnosti preveriti, da bi bil na svatbi kakega uglednega torijca navzoč vsaj en laburist. Druga dežela, drugačne navade. Pri nas se zastava nekega zbora ljudi nosi vedno, javno in zasebno. Zasebno ni nekaj, kar bi bilo ločeno od javnega. Smo trdni, pokončni, ne nasmehnemo se nikomur, ki zanj v nekem trenutku tako rekoč ni primerno, da je zraven.
Skoraj bi bil pozabil omeniti, da je bila istega dne, o katerem govorim, še ena slavnostna predstava. Na Ludranskem Vrhu blizu Črne, pod več sto let staro lipo, so imeli državniško srečanje, kjer ni bilo državnikov, se je pa lepo videla barva udeležencev. Spet je bila samo ena, to pot tista nekoliko leva.
Pri nas se vsak drži svoje strani, razen morebiti sedanjega predsednika vlade, ki si ne more kaj, da ne bi ob kakšni priložnosti - teh priložnosti pa je kar precej - rekel kakšne lepe besede o vodji opozicije. Tako je bilo tudi prej, ko sta bili njuni vlogi zamenjani. Seveda ne bo nikomur, ki je na desni, nikoli prišlo na misel, da bi pohvalil, denimo, Kučana - saj so mu odnesli iz nekakšnega ideološkega protesta nazaj celo svoja uradno dodeljena odlikovanja. Mi smo, kar smo, in se tega držimo.
Govori se, da v Rusiji dve vodilni osebnosti, Medvedjev in Putin, nista tolikšna prijatelja, kot se prikazuje. Putin naj bi poleg tega tudi še vedno v resnici vodil državo, ne pa Medvedjev, ki je formalni predsednik. Tako je slišati, čeprav Medvedjev govori nekoliko drugače kot Putin, sprejel je celo urednike edinega časopisa, ki kritizira vlado, česar Putin še ni naredil. Zadeva ni jasna. Ali sta Medvedjev in Putin le na videz zamenjala vlogi? Ne vemo, zanimivo pa ju je gledati na ruski televiziji. Če imajo sekvenco o Medvedjevu, lahko brez obotavljanja sami napovemo, da se bo na zaslonu čez tri minute pojavil Putin. Sta kot siamska dvojčka. Televizija nikoli ne pozabi in nam vedno pokaže oba, drugega za drugim.
Naši politiki ne bodo prišli v skušnjavo, se zdi, da bi razkazujoč sebe in svoje vrline, našli lepo besedo za drugo stran. Razen seveda, če niso sedanji predsednik vlade. Ki bi se, domnevam po prej opisanem prizoru s Škoti, vedel po britansko.
Ali pa po zgledu Beneluksa. Belgijska luka Antwerpen brez težav pošilja ladje prek nizozemskih voda, ker prostega dostopa do odprtega morja nima. Mi ne bi hoteli, da naše ladje plujejo na odprto morje skozi hrvaške vode. Hrvaška in Slovenija nista Beneluks.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.