Harry Potter in Princ mešane krvi

Tipični slovenski film.

Harry Potterji so sicer h'woodske produkcije, toda zdi se, da imajo le eno misijo: da pri življenju držijo britansko filmsko industrijo. Najprej si poglejte odjavno špico Harryja Potterja in Princa mešane krvi: dolga je, neskončna, epska, tako rekoč film zase. In imena, ki jih vidite, so pretežno britanska. Kar pomeni: Harry Potter nudi zaposlitev kaki polovici britanskih filmskih delavcev. Potem pa si poglejte, kdo vse nastopa v zadnjem Potterju: Michael Gambon, Jim Broadbent, Julie Walters, Helena Bonham Carter, Timothy Spall, Alan Rickman, Robbie Coltrane, Maggie Smith, David Thewlis in tako dalje. V prejšnjih Potterjih ni bilo nič drugače, kvečjemu še bolj bogato. V vsaki, še tako neznatni vlogi najdeš finega, znanega, uglednega britanskega igralca. Kar pomeni, da Harryji Potterji - in Harry Potter in Princ mešane krvi nič manj - izgledajo kot slovenski filmi. Kaj je bilo vedno tipično za slovenske filme? To, da so bili vedno posuti s slovensko gledališko smetano - to, da so v vsako, še tako neznatno in nepomembno vlogo postavili znanega gledališkega igralca, po možnosti prvaka kakega slovenskega teatra. Ko ste šli v soboto zvečer v dramo, ste ga videli v vlogi Hamleta - ko ste šli v nedeljo v kino, ste ga videli v vlogi natakarja, ki dahne: »Kavico?« Podobnosti se tu kakopak še ne končajo. V Potterjih se s televizijskega vidika zgodi veliko, toda s filmskega vidika se - glede na vsakokratno dolžino - zgodi zelo malo. To, kar se zgodi, se zgodi le zato, ker tako piše v romanu, ali bolje rečeno - ker je tako zapisala JK Rowling. In fani hočejo, da se v filmu zgodi vse tisto, kar se je zgodilo v romanu. Hja, fani hočejo ilustracijo tega, kar so prebrali. Odtod občutek, da filmi o Harryju Potterju poznajo besedilo, ne poznajo pa muzike. To velja tudi za slovenske filme, v katerih se običajno s filmskega vidika ne zgodi veliko, medtem ko se s televizijskega vidika zgodi veliko: dogajajo in dogajajo in dogajajo se reči, ki bi jih zlahka pogrešali, toda v filmu so zato, ker je tako zapisal režiser, slovenski režiser, ki je vedno svoj največji fan. Hej, če sem to napisal, potem mora biti dobro - če ne bi bilo dobro, tega ne bi napisal! In to gre potem v film, pa če tja paše ali ne. Iz Harryja Potterja in Princa mešane krvi bi lahko povsem mirno izrezali 15 ali 20 minut, pa ne bi nihče opazil, da kaj manjka - razen fanov. Tudi iz slovenskega filma bi lahko povsem mirno izrezali 15 ali 20 minut, pa ne bi nihče opazil, da ga manjka - razen režiserja. Toda ironično, ko gledate slovenski film, imate občutek, da nekaj manjka - s filmskega vidika, se razume. In natanko ta občutek imate, ko gledate Harryja Potterja in Princa mešane krvi. Le fan bi namreč pogrešal to, kar se dogaja v zadnjem Potterju. Problem je v tem, da se količinsko veliko dogaja, toda vsi obrati, digresije, podzgodbe in cliffhangerji izgledajo le kot delo nekoga, ki pozna besedilo, muzike pa ne. Harry Potter (Daniel Radcliffe) se iz prizora v prizor premika tako nedramatično, da se mu ne premaknejo niti očala niti pričeska - kot da bi vedel, da je junak, ki se mu itak ne more nič zgoditi. Prestopanje z letala na letalo ali pa z vlaka na vlak je bolj nevarno. To, kar gledamo, je le ilustriranje besedila, heh, po malem tudi Biblije, kajti Harry je »the chosen one«, kot matrični Neo. In Hermione (Emma Watson) ga ves čas gleda tako, kot da je to fakt. Še celo uvodni napad na Millennium Bridge, ki ga izvedejo mračni, fantomski, furijasti Jedci smrti, izgleda bledo, potlačeno, neizrečeno in neiskreno, le kot aluzija na podobne napade iz večjih filmov - le kot slovenska imitacija napada iz Armageddona ali Transformerjev. Kot da bi hoteli reči: film ni naša stvar! Raje imamo televizijo! In res, film, ki slepo verjame, da je Rowlingova Shakespeare, potem vrže v TV prestavo, tako da malce oživi šele kasneje, ko se prikaže Voldemort mlajši (prepozno) in ko se na črnomagični Bradavičarki privrti tekma - saj veste, dirkanje z metlami, ki pa je približno tako dramatično kot bejzbol. Ste kdaj pomislili, da slovenski filmi v resnici izgledajo kot bejzbol? In zadnji Harry Potter izgleda kot slovenski film. Kar pomeni, da komaj čakate, da se vrnejo Jedci smrti - jebeš Harryja in vse tiste »komedije« hormonskih zmešnjav (Harry & Ginny, Ginny & Dean, Lavender & Ron, Ron & Hermione). A po drugi strani, tudi ko se pojavijo Jedci smrti (in njihova šefica, Bellatrix, ne ravno T-Rex, še manj Megatron), imaš občutek, da film nima pojma, kaj ima v rokah, in da pozablja, da desetletniki, ki so prvega Potterja pred osmimi leti gledali pri desetih, zdaj že fukajo.