Fašizem ali revolucija?

Če bi vas zdajle vprašal, česa vsega si sodobni politik ne more privoščiti, bi verjetno našteli kopico stvari. Toda v resnici si lahko sodobni politik vse te stvari brez težav privošči. Le ene si ne more privoščiti - da skuša kdo nanj narediti atentat. Zakaj? Ker sodobno politiko predobro poznamo, ker poznamo njeno obsedenost z ratingi in vztrajanjem na oblasti, ker ne verjamemo uradnim verzijam in ker se zavedamo cinizma, arogance in makiavelizma sodobne politike ali, bolje rečeno, ker smo se zaradi cinizma, arogance in makiavelizma sodobne politike že davno prelevili v skeptike. Nad vsakim atentatom ali poskusom atentata avtomatično obvisi senca dvoma.
Kako to, da mogočnim ameriškim tajnim in obveščevalnim službam 11. septembra 2001 ni uspelo povezati vseh točk - in kako to, da je vse točke uspelo povezati mali slovenski policiji? Ko so prijeli Hrvata, ki naj bi bil načrtoval atentat na premjeja Pahorja, sem si rekel: kje so zdaj vsi tisti slovenski konspirologi, ki verjamejo, da je Svetovni trgovinski center zrušil Bush? Pričakoval sem konspirološki dvom o uradni verziji. Pa nič. Čudno. Pričakoval sem vprašanje: je Hrvat delal sam ali je imel pomoč? Je imel pomoč na hrvaški ali slovenski strani? Je bil le patsy? So mu oprali možgane? Mar ni šlo za stravmatiziranega, šokiranega vojnega veterana, idealnega za »vodenje« in »žrtvovanje«? So bili vpleteni trgovci z orožjem? Je bil »atentat« voden z naše strani? Mar ni Pahor nujno potreboval ratingov? Mar ni bil ravno na tem, da ga v stranki zrušijo? So Hrvatovo priznanje izsilili z waterboardingom? Je bil »atentat« voden z obeh strani? Je hrvaška vlada potrebovala dobro pretvezo za korak nazaj - za popuščanje Sloveniji? Je hrvaška vlada »žrtvovala« atentatorja, da bi Hrvate omehčala in jih pripravila na koncesijo Sloveniji, ker je to edini način, da pridejo v EU? Mar niso Sanaderja tik pred »atentatom« zamenjali z »mehkejšo« premjejko? Je Sanader ob »odstopu« namerno stopnjeval protislovensko retoriko, da bi bila ta mala »predstava« verjetnejša in da bi Hrvati lažje kupili nujnost otoplitve odnosov s Slovenijo? In tako dalje. Konspirologi bi nam lahko v teh kislih časih sladkali pozno v noč, pa nam niso. Škoda.

Dežela preteklosti

Sam pa sem se ob vsem tem cirkusu spomnil na Višnjevo repatico, povsem pozabljen slovenski roman, pa ne le zato, ker v njem tujec v Sloveniji pripravlja atentat na »voditelja naroda«, ampak zato, ker lepo pokaže, zakaj Slovenija nikoli ne ujame prihodnosti in zakaj vedno izgleda kot dežela, ki ima pred sabo še vso preteklost. Za začetek, Višnjevo repatico je napisal Vladimir Levstik, kontroverzni pisatelj in prevajalec, sin učitelja, ki je šolanje končal v sedmem razredu, avstro-ogrski politični zapornik, izgnanec in kasneje orjunaš, ki je bil jugonostalgik, še preden se je Jugoslavija sploh pojavila, izšla pa je leta 1920, in sicer v dveh delih - skupaj dobrih 500 strani. Pomeni, da je izšla v stresnem, turbulentnem, prelomnem času: takoj po I. svetovni vojni, po razpadu habsburške monarhije in nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Toda ironično, izšla je kot drugi in tretji zvezek knjižnice »Jugoslavije«. Kaj je bila to »Jugoslavija«, pa je pisalo - in še vedno piše - na hrbtu knjige: »Čitajte Jugoslavijo! Jugoslavija je najbolje informiran slovenski tednik, ki se neustrašno bori za pravice in koristi naroda in države brez ozira na politične stranke in osebe. Jugoslavija je najboljši slovenski časopis. Čitajte Jugoslavijo!« Na naslovnici piše: satiričen roman. No, lahko bi pisalo tudi: antiutopičen roman. Ali pa: distopičen roman. Oh, ali pa preprosto: sci-fi. Če bi ti izrazi tedaj obstajali ali pa kaj veljali.
Višnjeva repatica se dogaja v prihodnosti, toda ne izgleda tako, kajti prihodnost je v Sloveniji le aspekt preteklosti, le fotorobot vseh njenih preteklosti. Okej, kdaj točno se dogaja Višnjeva repatica? Neki poročnik, ki sicer nima pojma, pravi, da je Prešeren že zdavnaj umrl: »Najmanj deset let bo tega.« Se roman dogaja leta 1859? Poročnik ima v nekem smislu prav: v Sloveniji se vedno zdi, kot da je Prešeren ravno dobro umrl. Včeraj. Nekdo drug omeni Ivana Cankarja, ki da je že slaven pisatelj in socialist, kar pomeni, da se roman dogaja krepko po letu 1900. Ups? Nekdo dahne: »Ako bo k letu vojna in vzame Avstrijo hudič ...« Ergo: roman se dogaja pred letom 1914. In ko se kasneje privrti datum, ki naj bi uradno pozicioniral čas dogajanja, piše le: »leta 19**, ko je bil Franc Jožef I. cesar avstrijski«. Kaj namiguje ta »leta 19**«? Da bi se lahko roman dogajal kadarkoli, recimo tudi leta 1929? Ali pa leta 1939? Nič, Višnjeva repatica se očitno dogaja hkrati leta 1859, 1913, 1920 in 1939. Kar je seveda namig, da je lahko Slovenija hkrati leta 1859, 1913, 1920 in 1939 - ista reč. Še več, Višnjeva repatica bi se lahko dogajala tudi leta 1809, v času Ilirskih provinc, kajti nekdo pravi, da ga neka druga usoda bolj mika od »predsedstva ilirske republike«. V deželi, v kateri se nikoli nič ne zgodi in v kateri je celo sci-fi obsojen zgolj na kostume preteklosti, nima smisla gledati na koledar.

Vse je črvivo do mozga!

A da ne bo kake dileme: Višnjeva repatica je atentat na Slovenijo. Blast from the past, kot bi rekli. To je roman, v katerem preteklost brije norca iz prihodnosti. Ali natančneje: roman, v katerem leto 1920 brije norca iz leta 2009. Preteklost se stegne v leto 2009 - kot atentator, kot terorist. Če bi Višnjevo repatico napisal kak tujec, recimo Hrvat, bi slovenska vlada vse takoj zanikala, poudarila, da gre za protislovenski pamflet, hrvaški vladi pa poslala ostro noto, če ne že kar protest, ki ne bi puščal nobenega dvoma, da to pisanje ni niti evropsko, niti civilizirano, niti dobrososedsko. Zdaj pa naredite mentalni obrat: kaj če bi Hrvati Višnjevo repatico prevedli in jo izdali? V hrvaščini, se razume. Zdaj! Danes! Povsem mogoče je, da bi postala bestseller. In če že ravno ne bi postala bestseller, bi vsi hrvaški mediji zagotovo vsaj tekmovali v tem, kdo bo objavil najbolj pikantne, najbolj žmohtne in najbolj senzacionalne citate iz tega romana. Slovenski vladi tako spet ne bi preostalo drugega, kot da bi reagirala in pojasnila, da gre za roman iz leta 1920, da je torej zastarel in da Slovenija ni več takšna, kot jo prikazuje roman. Če seveda verjamete.
Kako je izgledala Slovenija leta 1920, ko jo je Levstik sestavil iz vseh njenih preteklosti? Kot prerokba, ki bo izpolnila samo sebe. »Vzlic zapeljivosti evropskih idej in rogoviljenju svojih naprednjakov« je še vedno »pribežališče strahu božjega in spoštovanja do posvetne gosposke.« Aha. Oblast prevzemajo veletrgovci, recimo »trgovec s špecerijskim in kolonijalnim blagom na drobno in debelo, ki je lani obhajal svoj prvi milijon«. Saj. Vse je privatizirano, tudi »stari plemiški domovi«, ki so »do malega vsi že v rokah vrlih meščanov«. Ha. Tujcem ponosno razkazujejo veliko novogradnjo, Grand hotel Imperial, »ki je tako moderen, da domačini ne znajo rabiti vseh prostorov«. Kempinski? »V sajasti konec fabrik in med umazano revščino delavskih bajt ne vodimo nikogar.« Kot da jih ni. Kar spominja na zdajšnjo politiko: pozabljene ljudi, ki živijo v krizi, bodo pustili živeti v krizi, tudi ko bo krize konec, jasno, v upanju, da jih ne bo kdo omenjal ali pa razkazoval tujcem. »Smučiklasje in Skaloni se pitajo na debelo, solnčijo se v svoji gloriji in puščajo ljudstvo, da gnije v zanemarjenosti in temi.« Smučiklasje, Skaloni - tajkuni pač. »Ne krvnik, svetnik je bil, če premislimo, kakšne lopove je obglavljal!« Kdo? Tito - zločinec ali junak? Ne, Robespierre.
Kot pravi nekdo: »Vsak po svoje se moramo žrtvovati, da bo stal nekega dne germanski most do Adrije neomajno sredi valov barbarskega morja.« Hja, še vedno ne stoji. »Če se napotiš k reki, postojiš na katerem njenih treh kamenitih mostov in zapičiš pogled nepremično v bežne valove, je mahoma črno gledavcev okoli tebe.« Slovencem se nikoli nič ne zgodi. Toda: »Odkar pomnijo, hrepene po nečem izrednem, da stori njih domačijo kraj velikega dogodka in dušo stresajočih občutij.« Predsedovanje EU? »Zato so radoverni, vselej složni v malikovalski strasti do nenavadnih in kurjepoltih storij.« Golobič laže! »Naši listi so začeli gostiti bravce z impozantno statistiko farovških otrok, liberalnih poneverjenj, strankarskih korit, podkupljenj, lažnih bilanc ter podobnih javnih in zasebnih grehov.« Točno, roman se dogaja tik pred državnozborskimi volitvami. Zato se ne smemo čuditi, da je predvolilna kampanja prikazana kot »ljudska veselica opravljanja in obrekovanja«, kot »pikanten srbež«. In hej, ko so slovenski politiki potem enkrat na oblasti, gojijo »toliko političnega hrupa, kolikor ga potrebuje duša ljudstva v svoje uspavanje, in toliko dobrodejne tihote, kolikor je zahteva vlada v nemoteni obrat svojih špekulacij«.
Poglejte skozi okno, pa boste zagledali iste osumljence, ki jih je leta 1920 videl Levstik: humaniste, ki pišejo knjige o »Vergilijevi rabi pomožnika esse«, profesorje, ki so odkrili »dve nepoznani vejici Stanka Vraza«, borce »zoper sirovi kmetski izgovor našega jezika«, sovražnike zasebne lastnine, frkoline, ki hlinijo, da so aristokrati, zaščitnike »teptanih človeških pravic«, ljudi, ki stalno vrtijo iste izreke (»Starost obrača, mladost obrne«, »Jabolko ne pade daleč od drevesa« ipd.), dolge nosove, ki povsod vidijo zarote, mestne veljake, ki ne vedo natančno, kaj bi z Ljubljanskim gradom (kaj pa naj kmet z gradom?), »otroke teptane bede«, ki jih je »siromaštvo naučilo sanjariti«, dobro pitane stebre družbe, ki pretepajo svoje žene, katoliške jurišnike, ki se bojijo, da se bodo nekega jutra zbudili med rdečimi zastavami, aktiviste, ki uživajo v kompromisu med proletariatom in kapitalom, kavarniške modrijane, ki se ne morejo sprijazniti s tem, da imajo ljudje na njihovem položaju visoke, tragične občutke le v romanih, pustolovce, ki so zanimivi le v svojih očeh, politike, ki vedno govorijo tako, kot da so pred nabito polno dvorano, pa četudi so v sobi sami s tajnico (Pahor?), zakonce, ki spijo ločeno, smrklje, ki se jim vidi »noter tja pod hlačne čipke«, in gimnazijce, ki so zatrapani v profesorske hčere - Slovenija je že od nekdaj dežela, ki kar kliče po Vesni.
Vsi drugi moški se počutijo kot Prešeren, tako da svojim Julijam stalno pisarijo sonete. In če že ravno ne pišejo sonetov, potem pišejo vsaj gazele, tercine ali epigrame. Saj veste, kratke forme, da se ne mučijo preveč. Če pa že ne pišejo sonetov, potem ravno dokončujejo Prešernov življenjepis. In če že ravno ne biografirajo Prešerna, potem so vsaj »prešerne volje«. Nič, v Sloveniji se vedno zdi, kot da je Prešeren umrl pred desetimi leti. Obenem pa stalno diši po izhlapinah sitih ljudi in mlačnih prepričanj, po sanjah, ki rastejo kot stene, po zlatem teletu v dimu barikad, po tradiciji, ki naj bi se ji dogajala krivica, in po žeji, ki je sovražna velikim idejam, toda ženske, »preoblečene v sladko, hrepenečo in medlečo polt«, lahko tu v moškem telesu povsem mirno vidijo le »posodo vročih, nedoumnih blagrov«, ne da bi jim kdo očital seksizem, moški pa lahko tu moškega povsem mirno povabi »v samoto na mokroto,« ne da bi mu kdo očital »protinaravnosti«.
Toda to je le uvod. Pravo sliko današnje Slovenije ponujajo fraze, s katerimi Levstik posname tedanjo Slovenijo: »zapeljano ljudstvo«, »krivični družabni red«, »vse spi in razpada«, »vse je naprodaj«, »vse je črvivo do mozga«, »milijoni pod jarmom stotin«, »drhal, golazen, sodrga«, »zlegane fraze o demokratstvu, svobodi in rodoljubju«, »nepresežen višek korupcije«. Pa: kapitalizem kot sovražnik »slehernega človeškega dostojanstva«, politika kot »divjanje najostudnejših strasti«, strankarstvo kot »nepotrebna, nezmiselna in pogubonosna bolezen javnega življenja«, »beraški povišek mezde«, ki ne izruje »korenin zla«, Slovenija kot »norišnica«, kot »Sodoma« in kot »gledališče marionet«, v katerem ni nikogar, ki bi sveto služil kaki »sveti ideji«. In seveda: »razlik med strankami ni več«. Vidite.
Slovenija tako pride do točke, ko jo lahko odreši le nekaj hudega, recimo komet - pač katastrofa. In Višnjeva repatica ne prikriva, da so na mizi vse opcije - vsi katastrofični scenariji. Opcija št. 1: nekateri junaki napovedujejo trdo roko, močnega vladarja, neke sorte »fašista«, ki bo vladal sam, brez strank. Opcija št. 2: nekateri junaki - predvsem urednik revije »Rdeči plamen« - napovedujejo proletarsko revolucijo. »Ura prihaja, ko vstane organizirani proletarijat in pomete komedijante s kulisami vred.« Ko urednik oznani, da je »naša rešitev njihov pogin«, govori kot Marx. Ko ljudi pozove, naj vzamejo, kar je njihovega, govori kot Toni Negri. Ko pa reče, da bo hlapec nekoč gospodar in da bi brez tega upanja vsi že davno zblazneli, govori kot Alain Badiou, ki pravi, da bi bilo brez »komunistične hipoteze« - brez upanja, da lahko svet spremenimo - naše početje brez smisla. In opcija št. 3: teroristični napad - atentat. In zgodi se prav to, preden se kakopak ne zgodi.

Fašizem ali revolucija?

V Ljubljano nepričakovano pripotuje gosposki tujec, ki pravi, da je grof, specifično: Adalbert grof Beaupertuis von Künnigsbruch. Hodi kot grof, izgleda kot grof, obnaša se kot grof, pravi, da je grof - in to Slovencev ne zavede: res mislijo, da je grof, »grofovski grof iz najfinejšega sveta«. Svoje bogastvo je zapustil dobrodelnim ustanovam, se prijavil v tujsko legijo, pobegnil, prepotoval svet in zdaj je tu, v Ljubljani, kjer kani, kot pravi, ostati do vesoljnega potopa. Ali kake podobne katastrofe. Nenadoma so mu vsi na uslugo, vsi se mu prilizujejo, vsi se mu klanjajo, vsi ga obožujejo, vsi mu laskajo, vsi ga hočejo gostiti, vsi se z njim o vsem strinjajo, vsi se priporočajo njegovi pozornosti, vsi mu dvigujejo klobuke, vsi buljijo za njim, vsi hočejo biti njegovi upniki. Moški hočejo biti kot on, device hočejo, da jih deflorira. Še celo umirajoči na smrtnih posteljah govorijo le še o grofu. To, da po grofu krstijo najlepše ulice, pove vse o tem, kako zlahka v Sloveniji postaneš Tito.
Boj za grofovo naklonjenost se vname predvsem med dvema sprtima, sovražnima stranema, ki se bijeta za oblast: med profesorjem Pohlinom, frustriranim socialistom, ki verjame, da »enakost velja za vse«, da je »pravično srce zmerom rdeče barve«, da »celi svet ječi pod pritiskom kapitalizma, fevdalizma, birokratizma in preobjedene buržoazije« in da je treba aristokrate - »prave in namišljene, rojene in storjene« - obesiti na kandelabre, in odvetnikom Smučiklasom, »voditeljem naroda«, »političnim papežem«, »prvim magnatom v deželi«, ki trdi, da »med resničnim napredkom in katoliško cerkvijo ni prav nikakih nasprotij«. Grof se pusti gostiti obema. Obema kaže naklonjenost. Obema laska. Toda obenem ju oportunistično zapeljuje in izigrava - drugega proti drugemu. Toda izigravanje ene strani proti drugi in vseh proti vsem je le uvod v »peklenski načrt«, ki ga je pripravil enigmatični grof, »britev, ki obrije svet na golo«, »komet katastrofe na njihovem nebu«, kajti prihaja dan njegovega maščevanja. »Še malo, in vzdigne se plamen, ki vpepeli Sodomo!« Kaj je v resnici grof: socialist, revolucionar, anarhist? Jasno je le, da predse gleda »z jeklenim mirom atentatorja« in da načrtuje nekaj hudega: »Trava naj ne poraste za mojimi koraki!«
Grof izgleda kot Clint Eastwood, tujec, »Mož brez imena«, ki v Leonejevem lucidno ciničnem vesternu Za prgišče dolarjev prijezdi v puščavsko mestece San Miguel, kjer se za oblast bijeta bandi, ki hočeta njegovo podporo. Tujec igra na obeh straneh, nazadnje pa bandi izigra drugo proti drugi. Jasno, Leone je zgodbo snel iz filma Telesna straža, v katerem sprta klana izigrava samuraj in ki ga je nekaj let prej posnel japonski auteur Akira Kurosawa. Ker pa je bilo med obema filmoma preveč stičnih točk (praktično gre za rimejk), je sledila sodna vojna, končala pa se je tako, da je Kurosawa dobil distribucijske pravice za Japonsko, Južno Korejo in Tajvan. Plus 15 odstotkov od svetovnega dobička! A tudi sam Kurosawa, ki je s tem špagetom bajno obogatel, je zgodbo snel iz Hammettove kriminalke Rdeča žetev, v kateri sprta klana izigrava privatni detektiv Continental Op. Pravo vprašanje ni, mar ne bi moral tistih 15 odstotkov dobiti Dashiell Hammett, ki je svoj roman objavil leta 1929, ampak: mar ne bi morali vsi - Leone, Kurosawa in Hammett - plačati Vladimirju Levstiku.
Levstik, ki je morda pred pisanjem z enim očesom oplazil staro Goldonijevo komedijo Sluga dveh gospodov (naslov pove vse), se v Višnjevi repatici »nehote« spomni neke Wellsove zgodbe, v kateri posebno ozračje, ki ga ustvari neznani komet, povsem spremeni obnašanje ljudi (grof je taka repatica - višnjeva, ker imajo grofi pač višnjevo kri), toda grof Beaupertuis von Künnigsbruch je po malem tudi grof Monte Cristo, ki se maščuje ljudem, ki so ga diskreditirali, ponižali, razlastili in internirali. »Nemara je čisto navaden goljuf, ki je prišel v naše lahkoverno gnezdo, da bi si napolnil žepe in se porogal bedakom, kakor se jim je rogal bogve kolikokrat in bogve kod?« O, le kod - najprej v Boratu. In potem v Brünu. Grof je Borat-cum-Brüno, ki osmeši Slovenijo ali, bolje rečeno, ki iz Slovenije potegne Slovenijo.
Toda z atentatom - z britvijo, ki naj bi obrila Slovenijo, z ognjem, ki naj bi upepelil Sodomo - ni nazadnje nič. Zakaj? Ker se grof ne more odločiti. In zakaj je tako neodločen? Ker je v resnici Slovenec. Kot se namreč izkaže, je tuji atentator le Slovenec, ki ga je oče - tajkunski Smučiklas - zatajil in zavrgel. Ne, Slovenija »ni prizorišče za velika dejanja«. Navsezadnje: »Še umreti se menda tukaj ne da drugače kakor od studa.« Le nekaj Slovencev, ki jih oplazi višnjeva repatica, na koncu naredi samomor in to je kakopak največji dogodek v njihovem življenju. Grof Slovenijo nazadnje odloži tako, kot bralec odloži roman. Ker pa z atentatom ni nič, preostaneta le še dve možnosti - fašizem in revolucija. Dobrih 20 let kasneje sta padli na slovensko mizo. Fašizem ali revolucija? Izberite!