Ljubimki

Mati in kurba.

Gotovo se zavedate, da obstajajo strašihiše, uklete hiše, hiše-pošasti. Poznate jih iz šokerjev, grozljivk, psihotrilerjev, splatterjev, torture porna. Zgodba gre običajno takole: družina se preseli v staro hišo, v kateri se začnejo nenadoma dogajati čudne reči - na koncu se izkaže, da ima ta hiša mračno, pogubno, morilsko preteklost. Recimo: kak oče je pred leti tu pobil svojo družino. In prekletstvu te hiše - njenim fantomom, njenim demonom, njeni opresivni nedorečenosti, njeni morbidni patologiji - ni mogoče pobegniti. Tudi če hočejo novi stanovalci pobegniti, ne morejo - hiša jih ne pusti stran. Kdor stopi v to hišo, ne more iz nje. Vse skupaj se je začelo z novelo Padec hiše Usher, ki jo je napisal Edgar Allan Poe in v kateri je romantični ljubimec lahko le nemočno gledal, kako krvno prekletstvo družine Usher - norost, incest, dedna bolezen - ubija njegovo zaročenko Madeline in njenega brata Rodericka. Jasno, hiša Usher, prototip uklete hiše, se na koncu sesuje - niti sama ni vzdržala vse te družinske patologije, vse te »bolne« krvi in predvsem vseh teh incestuoznih fiksacij, ki mučijo Madeline in Rodericka. Poe je pač opozoril, da je dom kraj, kjer gremo predaleč, kraj, kjer smo si preblizu, kraj, kjer smo si največji tujci, kraj, kjer smo si najbolj nevarni - pač kraj, od koder nihče ne pride živ. Ko torej zagledate hišo, ki izgleda kot družinski album, planite v zaklon. V taki hiši, polni težkih, usodnih, lepljivih družinskih fotografij, živi Leonard (Joaquin Phoenix). Ko ga zagledamo prvič, skoči v vodo. Ko ga zagledamo drugič, ga rešijo. Ko ga zagledamo tretjič, reče, da je padel v vodo. Ne, ni padel v vodo, ampak je skočil. Hotel je umreti. Ko pride domov, je še ves moker, zato na mamino vprašanje, kaj se je zgodilo, odvrne: »Padel sem v zaliv.« Zlaže se. Ali pa tudi ne: Leonard je fant, ki pada, toda iz te hiše ne more skočiti. Vedno ga potegne nazaj. Družinske fotografije imajo strašno gravitacijo. Kot mama. To, da je ne igra kaka ostarela, utrujena, dehidrirana h'woodska banana, ampak Isabella Rossellini, ki je še vedno manekensko seksi (s kronično enigmatičnim pogledom Ingrid Bergman), govori o tem, kako močno gravitacijo je skušal ustvariti James Gray, do zdaj znan predvsem po gangsterskem eksistencializmu (Mafijske noči, Mala Odessa, V imenu pravice). Leonard je resda dovolj star, da bi moral biti že zdoma, »na svojem«, toda ne mučijo ga le simptomi generacije X, ampak tudi depresije in shizofrenije - in kot vemo, to pride od hiše, ki izgleda kot družinski album. Od hiše, ki te ne pusti stran. Gray je moral dodati bolezen, da ne bi videli le mame, Isabelle Rossellini - to bi bilo preveč direktno, preveč tezno, preveč učbeniško, pa tudi preveč banalno. Tako divjo in ekstatično psihoanalizo si je lahko privoščil Poe, ki je pisal pred Freudom, Gray pa mora mamo filtrirati, da ne bi izgledala kot Leonardova punca - filtrira jo skozi shizofrenijo, skozi albumske fotografije, skozi nostalgijo, skozi imigrantsko judovsko etnografijo, skozi zadržane emocije, skozi družinsko kemično čistilnico, ki jo hoče oče (Moni Moshonov) prodati v paketu z Leonardom (ki naj bi tam delal), skozi Leonardove ambicije, da bi postal fotograf »praznin«, ne pa ljudi, in skozi dve punci, med kateri razpne samega Leonarda. Sandra (Vinessa Shaw) je simpatična, preprosta, pozorna, topla, solidarna, antikompleksna, materinska - njen najljubši film so Moje pesmi, moje sanje. Michelle (Gwyneth Paltrow) pa je fatalna, egoistična, komplicirana, odbita, obsedena, promiskuitetna - preživlja jo poročeni ljubimec, ki obljublja ločitev od svoje žene, kar je seveda material, iz katerega so stkani mnogi filmi in mnogi smsi, bolj kičasti in manj kompleksni od Mojih pesmi, mojih sanj. Da se Leonard ne more odločiti, s katero bi šel, ni naključje: če bi se odločil za Sandro, bi dobil »mamo« - če bi se odločil za Michelle, bi dobil »kurbo«. A po drugi strani, le zakaj bi se odločil za eno izmed obeh, če pa ima obe že v mami? Le zakaj bi se odločil za eno izmed obeh, če pa tudi seks z njima diši po incestu? Two Lovers sta lahko Sandra in Michelle, lahko pa tudi mati in sin, ki dišita po Shakespeareu.