30. 7. 2009 | Mladina 30 | Kolumna
Vonj počasopisu
Da ne bi bilo več tega kosa papirja, ki ga čitam, prevračam, potiskam v žep, ga spet razvijem, odtrgam posebno zanimiv odstavek, vržem v koš in ga spet poiščem, tega zvestega spremljevalca?
»Gospod, vi vendar delate za Times!«
Tako je zgroženo, toda hladno odgovoril glavni urednik, ko mu je navaden smrtnik novinarstva, sodelavec, bojazljivo sporočil željo po majhnem zvišanju plače. Times je bil v tistih časih, pred skoraj sto leti, najuglednejši časopis, skoraj tako kot danes njegov newyorški bratranec. Bil je znan tudi po tem, da je svoje, sicer zelo dobre in dobro izbrane novinarje plačeval klavrno slabo.
Na to, da bi si ta slabo plačani novinar lahko izbral drugo pot, drugo uredništvo, takrat skoraj niso pomislili. Delal si pač za Times! Srečal sem ob praški pomladi dopisnika Timesa, ki je imel za sabo tudi poročanje iz Prage o kapitulaciji pred Hitlerjem po münchenski izdaji. Svoje slavne preteklosti ni niti omenjal. V drugi sobi praškega hotela je taboril dopisnik newyorškega bratranca, ki je bil že zdavnaj pomembnejši, tako kot so ZDA postale pomembnejše od Britanije. Temu ni bilo treba loviti sogovornikov po Pragi. Člani češke vlade so sami prihajali v hotel in trkali na njegova vrata. Na vrata londonskega kolega se ni pogosto trkalo.
Še bolj, veliko bolj danes trkajo na vrata velikih TV-mrež. Kmalu naj bi tudi to odšlo v zgodovino. Pravijo, da se bodo ljudje, gledalci, bolj trgali za bloge. Iz male orožarnice človeškega egocentrizma - vsak lahko ima svoj blog! - se nad človeštvo zgrinja tisočglava, ne, milijonglava pošast trenutnega obveščanja, skupaj s pomisleki avtorjev, pogosto anonimnih, osvobojenih kakršnekoli običajne previdnosti ali taktične zadržanosti.
Spomini novinarja desetletij mi privrejo na dan, ko poslušam Kasandrine glasove - veliko jih je in kar precej so podloženi z dokazi o tem, kako bodo časopisi izginili iz naše civilizacije. Že radio in televizija naj bi bila načela njihovo usodo, zdaj pa se je zgrnila nad nas, kot sem rekel, pošast interneta z vsemi svojimi dan za dnem prepričljivejšimi prednostmi. Spodbujala naj bi jih želja, o kateri govorijo brez razmišljanja: takojšnje obveščanje, sposobnost, da vsem povedo vse takoj, a po možnosti še pred dogodkom!
Postaja poslovna, novinarska in skorajda že človeška tragedija, če dogodek, del dogodka, droben odtenek pridejo do javnosti z neko, denimo enourno, zamudo. BBC je nedavno premagal CNN, ko je novico o smrti Michaela Jacksona sporočil pol ure pred CNN-om. Ne vem, kako se je rodila potreba ali vsiljena navada, da se vse ve takoj, brez minute odloga. Ko je neki poblazneli fant streljal in pred vhodom v Hilton zadel in ranil predsednika Reagana, so ameriške televizijske mreže ta prizor - nekajminuten - potem predvajale ves dan vsakih petnajst minut!
Človek naj ne bi hotel le vedeti vse, ampak tudi vedeti takoj. Časa za razmišljanje ni, občutki naj počakajo - ne moremo čakati, da se občutki šele rodijo in oblikujejo!
Zelo mi je žal, meni, staremu časnikarju, ampak protestiram. Potrebujem nekaj časa, da bi lahko v svoji glavi dobil predstavo, si zgradil občutek. Ko je v začetku prejšnjega stoletja prišel film, so napovedovali konec teatra. Spomnil sem se teh groženj, ko sem v nekem malem newyorškem gledališču, takšnem, ki bi ga Nemci imenovali Zimmertheater, gledal Mametovo igro »Ameriški bik« z velikim igralcem Alom Pacinom, ki mu ni bilo dovolj filmskih uspešnic, želel si je tudi teatra. Sedeli smo tako rekoč poleg igralca, ki je bil v krogu gledalcev, čutili smo ga, da, vse do njegovega znoja. Ne bomo pozabili.
Film ni spodrinil dramskega gledališča, še opere ne. Gledali smo nekoč filmsko verzijo Aide, pa tudi Don Giovannija, a začutili le željo, da to spet doživimo - v teatru!
Po mojem s časopisom ne bi smelo biti drugače. S tistim kosom papirja, ki so nanj mastno natisnjeni stavki, ki ga čitam, prevračam, potiskam v žep, ga spet razvijem, odtrgam posebno zanimiv odstavek, vržem v koš in ga spet poiščem, tega zvestega spremljevalca, v katerega mi ni treba buljiti kot v računalniški zaslon.
V drugi svetovni vojni ni bilo veliko romantike, zato ni bilo ne časa ne dovolj refleksije. Spomni pa se človek ruskih vojakov, ki so trgali časopise, da bi si zvili tobak, če ga je bilo, ali rusko mahorko, korenje, ki je tobak nadomeščalo. Vojaki so govorili, naj le nihče ne raztrga člankov Ilje Ehrenburga, ki so imeli poseben status zaradi izražene mržnje do Nemcev in Nemk, saj jo je res znal izraziti. Ameriškim vojakom ni bilo treba trgati Herald tribuna s članki Walterja Lippmana. Cigaretnega papirja so imeli dovolj. Pa tudi Lippmana niso čitali.
Pravijo, da je v zadnji volilni kampanji internetni portal Huffington post veliko bolj pomagal Obami kot časopis Washington post, tisti, ki je svojčas razkril Nixonove watergatske goljufije. Bo že držalo. Toda Huffington post po gledanju izgine ali pa ga spravite v internetni arhiv, kjer tiči, kot da ga ni. Ne da bi občutil ameriško volilno kampanjo, moraš po vseh portalih imeti svoj časopis, ki bi ga, kot sem rekel, zvijal, trgal, podčrtaval, nosil v žepu, ga spet vzel v roke in končno vrgel stran. In ga dihal. Srebal njegov opojni tiskarski duh. Mora biti moj, kot ljubica!
Krizo časopisov morda ustvarja globalizacija, tako kot je začela ustvarjati pandemije. Vedno sem čutil, da je globalizacija nevarna za civilizirano življenje, da lahko človeštvo ugonobi. Saj ga tudi bo, če ne bomo pazili. Zato pa se moramo predvsem znebiti histeričnosti, množične histeričnosti, ki prihaja med drugim tudi od tega, da nam nekaj sporočajo vsak hip, brez odmora, brez usmiljenja.
No, dobro, imeli bomo pač portale, imeli bomo možnost, da novice dobimo kar v svoj mobi. S tem ne bomo ustvarili občutka, brez katerega človek ni človek. Obstajala bo rešilna pot. Vedeli bomo že pozno zvečer, kaj se je zgodilo. Bomo pa naslednje jutro vzeli v roke časopis, vdihnili njegov vonj in zadevo, ki so nam jo sporočili v trenutku, ko se je zgodila, v svoji glavi vnovič odtehtali. Razmislili. Prišli do svojega sklepa. Tega pa res ne bomo počeli z internetom.
S časopisom v roki. Ne, časopis ne sme izginiti. To bi bilo hujše kot Huntingtonovi spopadi civilizacij. Sicer pa pravijo, da bomo morali tudi spletne strani kmalu plačevati. Naj časopisi ne obupajo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.