Pico Iyer: Videonoč v Katmanduju

+ + + + +

Ko Vzhod sreča Zahod

Tisto, nad čemer so se navduševali Jugoslovani, ko so njihovo deželo in voditelja poznali v tretjem svetu, se toliko bolj dogaja pripadniku imperialnega naroda, Britancu, Indijcu, Američanu. Iyer se je odločil, da bo potopisno obdelal vpliv ameriškega in britanskega imperija na Vzhod, stehtal dobre in slabe plati, in se tako odpravi v Nepal in Tibet, na Bali in v Bangkok, v indijska in kitajska velemesta v času po kulturni revoluciji, na Japonsko, v Hong-kong in Burmo, večinoma sredi osemdesetih let. Zanimalo ga je, kako poteka samo zapeljevanje, kakšna so v posameznih regijah pričakovanja in kako vse bolj sprijeta ljubimca, tako različna, tako enaka, nastavljata drug drugemu ogledalo, v čem se ogledujeta. Iyerja je torej zanimalo prežemanje kultur, presnovki, ki nastanejo pri predelavi in aklimatizaciji, morebitne anomalije in nesporazumi.

Za to je kar najbolj primeren, saj je doma iz Kalifornije, indijskega rodu, študiral je v Angliji in potem srečuje svoje nobel sošolce japije in hipuzle po vsem svetu, pisal je vodnike po Evropi in potoval kar tako, okoli sveta in še enkrat okoli. Postavlja se na mesto razloke med enim in drugim svetom, nekam vmes, prizna lokalcu, če je treba, da je hindujec, očitno je potrpežljiv, saj je potovanje pogosto polno birokratskih zapletov, drugič nadležno otepanje tistih, ki bi radi malo konverzirali in zraven še malo zaslužili, že s čim. Vendar pa Iyerjevo pisanje ni popis popotnih tegob, ne gre za preizkušnje, kjer iščeš samega sebe takrat, ko je ta jaz zmučen in na robu, ne gre za fascinacijo s starimi kulturami in z drugačnimi vzorci bivanja kar tako. Videonoč v Katmanduju se ukvarja izključno s trkom kultur; z Rambom kot sredstvom, s katerim Amerika prikriva poraz v vietnamski vojni in post festum zmaguje v regiji, z načinom pojapončenja vsega ameriškega, s čimer Japonci zmagujejo na področjih, ki prikrivajo njihov poraz v drugi vojni, analizira filipinsko sposobnost imitacije popularne in country glasbe, analizira japonski Disneyland, imena barov v močvirnatem bordelu, tajski prestolnici, in razmere v Katmanduju po novem, ko ljudje tja ne hodijo več nabirat psihedelične in duhovne izkušnje, temveč nabijat kondicijo in špricat adrenalin po hribih. Iyer je pronicljiv, ima nos za detajle in uvrstitev teh v širši okvir, je široko izobražen, zlasti v popularni glasbi in popkulturi, pozna Bollywood vs Hollywood, je načitan in včasih se pri kakšni referenci izgubimo, ne samo pri primerjavi japonske in ameriške bejzbolske lige z vsemi imeni in izidi. Knjiga ni v dvajsetih letih nič izgubila, nasprotno, tudi jezikovno je duhovita. In rezultat pisanja; zdi se, da imata hemisferi obe nekaj od odnosa, predvsem zato, ker gre za permanenten nesporazum.